Dragi Jernej!
Zagotovo so te veseli angeli, ki jim tam gori krajšaš čas bodisi s svojimi burkaškimi bravurami bodisi z uglajenim svetovljanstvom v najimenitnejših odtenkih tragosa, sporočam pa ti, da nam je zanje tu doli, na zemlji, figo mar; tu doli pogrešamo tvoj prešerni smeh, tvoj pretresljiv katarzični obraz, tvoje tisočkrat izpremenjene levitve in preobrazbe, s katerimi si nam upodabljal Življenje samo v vseh njegovih bolestih in prelestih. Kaj mi je tega treba bilo!, da ko se sprehajam po Betajnovem, vidim tvoj obraz, Cankar pa ti pravi Kantor. Kaj mi je tega treba bilo!, da premlevam o Biti ali Ne-biti, vidim pa tebe, čeprav ti Shakespeare pravi Hamlet. In kaj mi je tega treba bilo!, da pred Župnikom upognem koleno in pobesim pogled.
Naj si angeli mislijo, kar si hočejo, naj se naslajajo nad tvojo neizmerno virtuoznostjo, ne morejo pa nam vzeti tebe, dragi Jernej, v svojih delih sam živel boš večno.
Kralj je mrtev, naj živi kralj!
- Drago Meglič