V Londonu rojeni britanski dramatik Harold Pinter (1930–2008) je svojo umetniško pot začel kot igralec. Po nedokončanem študiju drame se je pridružil skupini igralcev na turneji po Irski, nato je nekaj let igral v različnih britanskih gledališčih in šele leta 1957 napisal svojo prvo igro Soba (The Room). Njena uprizoritev je doživela razmeroma ugodne kritike, uspeh pa se ni ponovil pri igrah Zabava za rojstni dan (The Birthday Party) in Mutasti natakar (The Dumb Waiter), ki sta nastali v istem letu. Predvsem Zabavo so kritiki skoraj enoglasno označili za dolgočasno igro brez posebne kakovosti in že po manj kot tednu dni je bila umaknjena s sporeda. Edina ugodna kritika je izšla v časopisu The Sunday Times, v kateri je Harold Hobson izpostavil dramatikov izjemen talent in napovedal njegovo skorajšnjo vrnitev v gledališča. Pinterjeve igre so se kmalu začele seliti na tuje odre. Z uspešno postavitvijo Mutastega natakarja in Zabave v Nemčiji leta 1959 ter z dobro sprejetim Hišnikom (The Caretaker) naslednje leto je njegovo pisanje za gledališče dobilo trdne temelje.
Slovensko občinstvo se je s Pinterjem prvič srečalo leta 1967, ko je Žarko Petan na odru SNG Ljubljana zrežiral Vrnitev. Sledila je slovenska premiera Hišnika (1970), nato še Njega dni (1974), Prevara (1978) in Zabava za rojstni dan (1979). Slovenski kritiki so uprizoritve sprejemali večinoma prizanesljivo ali celo odobravajoče, a so bili pogosto kritični do samih dramskih besedil – podobno kot britanski kritiki dobro desetletje prej. Vendar Pinterja to ni odgnalo s slovenskih odrov. Po letu 1991 smo videli še nekaj ponovnih uprizoritev, na novo pa V prah se povrneš (1998) in Strežni jašek (2004, 2007). Glede na naštete uprizoritve in še osem neuprizorjenih prevodov je Pinter najpogosteje prevajan sodobni britanski dramatik v slovenskem kulturnem prostoru.
Pinter je ustvarjal tudi kot pesnik, režiser, pisec filmskih scenarijev in politični aktivist. Slednje se kaže tako v tematiki njegovih političnih dram (npr. Topla greda, Gorski jezik, V prah se povrneš) kot v številnih politično obarvanih govorih. Bil je oster kritik agresivne politike Združenih držav Amerike in njenih podpornikov v odnosu do bližnjevzhodnih vprašanj. Njegov govor »Umetnost, resnica in politika« ob podelitvi Nobelove nagrade za književnost leta 2005 je šokiral javnost, sprožil pa je tudi špekulacije o političnih razlogih za podelitev nagrade. Ne glede na polemike ne moremo mimo dejstva, da je Harold Pinter eden najvplivnejših britanskih dramatikov sodobnega gledališča.
V Mutastem natakarju naletimo na domala vse glavne značilnosti Pinterjevega sloga, za katerega se je zaradi precejšnjega odstopanja od dotedanje dramske in gledališke tradicije uveljavilo ime »pinterjanski« (angl. pinteresque); to so ponavljanja, nedorečenost, dialog zaradi dialoga, zaustavitve, premori, tišine, zamegljenost ozadja, očitno pomanjkanje informacij itd. 
foto MGP
Dogajanje je postavljeno v zaprt kletni prostor, kjer plačana morilca Ben in Gus čakata na svojo žrtev. Zdi se, da je gibalo drame igra čakanja, preizkušanja potrpljenja in boja za prevlado nad sogovornikom. Ben je starejši partner, ki se tako tudi vede. Večino časa bere časopis in se izmika Gusovim vprašanjem. Moč njegovega nadrejenega položaja izvira tako iz njegovih replik kot iz njegovega molka. Gus ni tipičen gangster; veliko govori, razmišlja o življenjskih vprašanjih, kaže zanimanje za (navidezno) nepomembne stvari, kot so vzorec na posodi, rjuhe, okolica ali nogomet. Zaradi teh lastnosti ga občinstvo navadno vzljubi in je presenečenje ob koncu drame toliko večje. Približno na polovici igre se v žarišču dogajanja znajde dvigalo za hrano, ki je bilo dotlej neopaženo, naenkrat pa se z glasnim truščem spusti v prostor. Protagonista sklepata, da je bila v prostoru, kjer se nahajata, nekoč kuhinja. Situacija postaja vse skrivnostnejša, ko začno iz gornjih prostorov z dvigalom prihajati naročila za vse bolj prefinjene in eksotične jedi. Gledalec, ki je dotlej imel vtis, da Ben obvladuje situacijo in da pozna odgovore na vsa Gusova vprašanja, a nanje noče odgovoriti, zdaj v to upravičeno podvomi. Z Benovo negotovostjo se gledalec in dramski osebi znajdejo v podobnem položaju nejasnosti, pred novimi vprašanji, na katera nikoli ne dobijo odgovora. Dvigalo tako v simboličnem smislu pridobi vlogo tretje dramske osebe, ki se vključi v boj za prevlado nad sogovornikom(a). Tu ima veliko prednost, saj enostranska naročila morilcema ne dopuščajo povratne komunikacije ali ugovora; »mutasti natakar« (angl. dumb waiter) torej prevzame Benovo vlogo dominantnega partnerja, ki to dosega na enak način (kot prej Ben) – z molkom.
Mutasti natakar je igra ponavljanj in napetosti, ugibanj in izmikanj, trivialnosti in eksistence, očitnega in skrivnostnega, smešnega in grozljivega. Predvsem zaradi slednje značilnosti jo pogosto označujemo z Wardlovo skovanko »komedija grožnje«.
Harold Pinter: Mutasti natakar
Prevajalec Tomaž Onič
Režija Jernej Kobal
Dramaturginja Nuša Komplet
Scenograf Darjan Mihajlović
Izbor kostumov Jernej Kobal, Nuša Komplet
Lektor Simon Šerbinek
Oblikovalec svetlobe Simon Puhar
Igrata
Ben - Rok Kunaver
Gus - Damjan Trbovc
Povezave: