Poznam Te več kot 40 let. Veselil sem se Tvoje petdesetletnice, ki bi jo začel praznovati lanskega 27. marca – na svetovni dan gledališča. Praznovanje je bilo okrnjeno (nagradi za dramsko besedilo sta bili sicer podeljeni), festivalski program je bil prestavljen na jesenski čas, a na spletu se je pojavil napis: ODPOVEDANO. Predstav, ki jih je izbral nedavno preminuli Marko Sosič, v Kranju nismo in ne bomo videli. Rok Andres je pripravil program za Tvoj 51. teden, ki bo novembra. Upam, da bo letošnji listopad tudi maskopad, da se tokrat zares srečamo v Prešernovem gledališču v Kranju.
Če pobrskam po spominu, sem Te začel obiskovati kot gimnazijec. Po ogledu sva s profesorico slovenščine pogosto ugotovila, da se najina gledališka okusa pogosto razhajata, saj njej ni bilo všeč, da režiserji ne spoštujejo dramatikov; mene pa so že takrat in me še vedno najbolj navdušijo pogumne avtorske postavitve.
Obiskovanje predstav zahteva tudi nekaj odrekanja in naj Ti zaupam, da sem zaradi Tebe leta 1980 pešačil 12 kilometrov, saj je bila Šeligova Lepa Vida (Drama SNG Maribor) dolga tri ure in mi je odpeljal zadnji avtobus za domov. Ampak splačalo se je vztrajati do konca: Minu Kjuder je za naslovno vlogo dobila najpomembnejše slovenske in jugoslovanske nagrade ter ne nazadnje leta 2009 tudi Borštnikov prstan. (Zanimivo, da so nekateri igralci, ki sem jih na Tvojem tednu prvič videl v študentskih predstavah, zdaj že nosilci tega najpomembnejšega igralskega priznanja).
Naslednji 40 let sva se (včasih bolj, včasih malo manj intenzivno) družila iz leta v leto. V tem času si mi ponudil na ogled res veliko slovenskih dram – od novitet, ki so mnoge doživele le eno uprizoritev – do klasike, med katerimi je bilo največ Cankarjevih. (Sebastijan Horvat je po Korunu in Jovanoviću najboljši bralec njegovih dram: za Romantične duše (SNG Drama Ljubljana) in Hlapce (SSG Trst) je dobil tudi Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev – odlični sta bili tudi njegovi režiji drame Jakob Ruda (PGK Kranj) in komedije Za narodov blagor (SNG Drama Maribor).)
Že leta 1973 si gostil uprizoritve slovenske dramatike v tedanji Jugoslaviji, od leta 2002 tudi iz drugih držav. Tako sem v tujih jezikih največkrat podoživel preobrazbo Zupančičevega Vladimirja in občudoval različne igralke v vlogah 5fantkov.si Simone Semenič. V teh letih se je nabralo veliko Flisarjevih dram, saj ga rajši kot doma igrajo na različnih koncih sveta. Tako smo na Tvojem 45. tednu videli slovensko, indijsko in avstrijsko Grumovo nagrajenko, Komedijo o koncu sveta.
Ne bi Te rad užalil s kakšno lestvico najboljših predstav, ampak naj vseeno izpostavim zgodbo o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z.i. znašli v oblačku tobačnega dima (Zavod Imaginarni). Šest srečnežev nas je skupaj z igralcema Brankom Jordanom in Ivo Babić sedelo za isto mizo v kranjskem meščanskem stanovanju in leta 2012 smo doživeli nepozabno gledališko izkušnjo, ki je po vseh grenkih preizkušnjah zadnjih let še aktualnejša kot ob nastanku. Pri tako maloštevilnih gledalcih je tudi moj glas pripomogel, da je bila predstava najboljša ne samo po izboru žirije, ampak tudi gledalcev.
Po vsej hvali še nekaj slabosti: vseh predstav nam nisi omogočil videti na odru Prešernovega gledališča, saj je za zahtevnejše uprizoritve premajhen, zato smo se morali velikokrat peljati v Ljubljano, pred enajstimi leti na Strniševega Samoroga celo v Celje.
Rad bi Te opozoril, da se še vedno imenuješ Teden, čeprav pogosto trajaš skoraj 14 dni. Včasih je bilo predstav manj in po njih je bilo v kadilnici(!) vedno dovolj gorenjske zaseke za gostujoče gledališčnike in za gledalce.
Čeprav pišem Tebi, Teden slovenske drame, imam v mislih pravzaprav vse tiste, ki ste z mnogimi odrekanji in pregovorno gorenjsko trmo pripravili vsakoletni praznik domače dramske ustvarjalnosti. Hvala Vam za vse, kar ste postorili v minulih 50 letih.
J. J.