Kdor je del svojega življenja preživel v slovenskih vaseh, ki so od avtoceste odmaknjene vsaj par kilometrov, se zaveda, da tam občasno vzklije prav posebna, ljudska oblika kulturno-umetniškega delovanja: pevski zbori, folklorni plesi, narečni pisci …
Med tovrstno delovanje sodijo tudi amaterske gledališke skupine (v bližini vasi, kjer sem odraščal, najdemo kar tri) in obvezne »predstave na prostem«, specialitete na vrhuncu poletja, letne predstave amaterskih gledaliških skupin, ki občasno prerastejo v zavidanja vredne produkcije! Dvajset ali trideset stolov za gledalce kmalu nadomesti sto in več njih, skromne priredbe jurčičev in levstikov zamenjajo izvirni scenariji, ki tradicijo Jurčiča in Levstika v marsičem tudi spoštljivo ohranjajo, komaj vzdržne zvoke neuglašenih glasbil pa ganljivo igranje in petje lokalnih pevskih zborov. Zrejlo je žito, je žuta slama …
Nekaj čudovitega, zlasti pa avtentičnega je v množici vaščanov, ki si popoldan rezervirajo za ogled amaterske predstave, da podprejo svoje sovaščane in spodbudijo kulturno produkcijo na podeželju. In kako jo oživljajo! Za namen predstav nenadoma z baklami oživijo še od vojne napol porušeni in od države mačehovsko zapuščeni dvorci in gradovi, središča vasi se okrasijo, vonj po pokošeni travi preveva sicer zaspane vaške uličice in po predstavi še dolgo v noč slišiš glasove iz bližnje gostilne. Z ušesom ujameš, kako se pogovori o predstavi počasi prelevijo v pogovore o življenju: kar je bilo, kar je in kar bo.
Kar je bilo, so dobri spomini. Kar je – je strah, ki nas dan za dnem sili v odtujevanje, razdruževanje. Kar bo, je upanje, da bomo na sveže pokošenem travniku spet združili odtujena sedala in nas bodo podeželske gledališke skupine ponovno očarale. Oj, da bi tista poletna noč kmalu prišla …
- Aleš Čeh