Pričakovanje katarze
Gledališče je zame prostor za skupno doživljanje, skupno spoznanje, skupno razmišljanje neke izkušnje, neke resnice.
Nisem več tiste vrste obiskovalka gledaliških predstav, ki mora videti vsako ali vsaj čim več stvaritev. Še vedno pa grem v gledališče z enako strastjo in vzhičenostjo: da me bo nekaj očaralo, navdihnilo, preseglo. Najslajši so trenutki tik pred začetkom predstave: tisto pričakovanje magičnega, ki me odmakne v popolnoma nejasen in nedoločen svet ... ki se mu bom prepustila, ki mu bom verjela.
In ko verjamem, verjamem igralkam in igralcem, saj me, ne glede na temo, zgodbo, zvrst, prav oni na neposreden način ponesejo in povzročijo ta rahločutni pretres, ki ostane v meni za vedno – še eno spoznanje človeške duše in človeškega srca.
Čakam na to doživetje.
Ne prepiram se z virusom, a se mu ne pustim.
In tako tudi vsi delujoči odri.
Tik pred jesenskim zaprtjem dvoran za gledalce sem si ogledala nekaj uprizoritev. Počutila sem se varno, saj je bilo poskrbljeno za spoštovanje epidemioloških omejitev, kar je prisotne nedvomno družilo. A ne samo zato, občutek varnosti je prihajal še iz neke druge »realnosti«: iz pričakovanja prej omenjenega skupnega doživljanja neke davno zaznane arhetipske, skupne izkušnje, podzavestnih skupnih sanj, za katere pravijo, da so obstajale še pred nastankom jezika ... Lahko rečemo temu tudi iskanje sreče, vzhičenosti, želja po pripadnosti, zaupanje ...
Zame je to najmočnejša izkušnja, ki zapolnjuje tudi polje hrepenenja in daje občutek, da svet lahko zgradimo na novo.
Zato pogrešam gledališče in občudujem vse, ki ste mu predani.
Prepričana sem, da bo kmalu spet zaživelo »v živo«.
Metka Dedakovič, dipl. dramaturginja