Ne spomnim se, kdaj sem vas prvič videl na odru. Spomnim se samo, da sem vas opazoval v vlogi Lojzke v Cankarjevih Hlapcih in si mislil: »Pismo, res dobro igra! Res!« In potem znova iste misli, ko ste igrali Nežko. Ob Antigoni sem bil še nekaj časa po koncu dobesedno prikovan na stol, 2020 pa je tako ali tako mojstrovina brez primere. Nazadnje sem vas tik pred zaprtjem gledališč ujel v Mali drami, kjer ste s skupaj z Vitom Weisom na oder postavili eno zame najboljših dramskih iger, kar sem jih videl, Pljuča. Ko sem stopil v dvorano, mi je od navdušenja in občudovanja zastal dih. Tako blizu. Tako blizu, da sem čutil vsako emocijo, vsak gib, vsak vzdih, in vsaka izrečena beseda mi je poslala mravljince po telesu. Vaša igra me je začarala, in to samo z glasom in besedami. Celotna predstava je bila katarzično doživetje.

To je tisto, kar vas v mojih očeh dela tako izjemno. V vsakem vašem dejanju na odru in v vsaki izrečeni besedi je čutiti ljubezen, ki jo gojite do gledališča in umetnosti. Besede zvenijo tako preprosto in gibi so tako elegantni. Vse skupaj je kot čudovita umetnina, zapletena kompozicija in preprosta pesem, vse v enem. V vas zagotovo vidim svoj navdih in željo, da bi tudi sam kdaj znal umetnost utelesiti vsaj pol tako dobro, kot to počnete vi.

Hvala vam za vsako predstavo in ves trud, ki ga vi in vsi preostali igralci vlagate v to, da slovenska kultura živi naprej.

- Luka Polc