Tik preden so se vrata gledališč spet zaprla, sem te gledala v predstavi Pljuča. Nino sem na odru videla že neštetokrat, tebe pa tokrat prvič.

Osupnil si me. S karakterjem, ki si se ga oklepal, in z zgodbo, ki si jo pletel samo z besedami. In nekaj izrazi na obrazu. Ni ti bilo treba stopiti do soigralke in se je dotakniti, da smo gledalci videli ljubezen ali zaničevanje ali bolečino ali preprosto vsakdanjost človeškega bitja. Nepremično sedenje na stolu je bilo dovolj. Takrat sem si mislila, to je umetnost. Kako nezapleteno. In kako bogato.

Tebi in vsem drugim po slovenskih gledališčih: Potrebujemo vas. Pogrešamo vas.

Verjamem, da se spet vidimo – kmalu.

- Jerca Polc