Mija Kramar, 1. 11. 2020

Pismo gledališču

Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Mija Kramar piše gledališču.

Foto: Arhiv Mini teater

Prvič

Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Jaz se najinega prvega srečanja spominjam slikovito in srčno. Rdeče balerinke številka 34 – tiste, ki mi jih mama dovoli obuti le za posebne priložnosti – prestrašeno stopajo v hram kulture. Videle so že veliko otroških predstav, danes pa se prvič srečujejo s predstavo odraslega abonmaja. Lagala bi, če bi rekla, da je korak povsem gotov, vendar imajo ob sebi mamine salonarje in je tako malo lažje.

Sedma vrsta na sredini. Predstava monodrama Lare Jankovič z naslovom Kot jaz po motivih življenja francoske šansonjerke Edith Piaf. Ker so bile balerinke skrite za sedeži, ne vidijo predstave, kljub temu da imam občutek, da jo vpija celotno telo. Veliko stvari me zanima. Moja glava je na tisočih koncih hkrati, ampak v tistem trenutku, ko na oder stopi Lara, oblečena po modi zgodnjih let 20. stoletja, in v zraku zadrhti zvok klavirske harmonike, sem prisotna z vsem svojim bitjem. Pred mano se ne odpirajo zgolj nostalgične pariške ulice, temveč svet umetnosti. Kar naenkrat želim vedeti vse o Francozinjah, rdečih ustnicah in gledališču.

Zdi se mi nepojmljivo, kako lahko sedim v sedmi vrsti in imam občutek, da me Edith gleda naravnost v oči, ko me nagovarja. Brez pretiravanja je v zraku nekaj čarobnega in v trebuhu so metuljčki, ker čutiš, da si del nečesa večjega, kar soustvarja in napolnjuje leseni podest, poimenovan oder.

Rdeče balerinke številka 34 tisti večer lebdijo na poti domov. Domišljija je našla nov prostor, kjer je hkrati v polnosti prisotna in polna, vendar skoraj nezavedna. Široko odprte oči in delček srca pa so v hramu kulture ostali in bodo verjetno tam do konca časov. Tako ne skrbi, drago gledališče! Delček mene je vedno s teboj in komaj čaka, da v tebi zopet najde sebe.

- Mija Kramar

Koronavirus, Lara Jankovič

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Povezani dogodki

Anja Grmovšek, 31. 10. 2020
Pismo igralcem in igralkam
Luka Polc, 30. 10. 2020
Pismo moji igralki Nini Ivanišin
Janja Majcen, 31. 10. 2020
Pismo vsem slovenskim gledališčnikom
Alex Kama Devetak, 2. 11. 2020
Pismo hostesam in hostesnikom
Manja Žugman, 3. 11. 2020
Pismo našim igralcem in igralkam
Katarina Gomboc Čeh, 3. 11. 2020
Pismo gledališču