Če bi mi pred leti kdo rekel, da bom vzljubila gledališče in raziskovanje prostorov umetnosti nasploh, mu zagotovo ne bi verjela. Nečesa, kar je tako bogato in obširno kot umetnost, sicer ne moreš vzljubiti čez noč (ali pač?), ampak se ljubezen sproti poglablja, dobiva nove dimenzije, za katere pred tem morda niti nisi vedel. V teh dimenzijah, se mi včasih zdi, so vzporedni svetovi, rasteš, se razvijaš, se na nek način hraniš. Že pred časom mi je nekdo povedal zanimivo misel in menim, da bi z njo lahko opisala, kako čutim umetnost: »Ti zalivaš mene, jaz zalivam tebe in skupaj rasteva.«

Ko so se morala gledališča spomladi zapreti, sem bila optimistična, da bo to trajalo kratek čas, da se bo svet kmalu umiril in bomo lahko ponovno zaživeli polna, aktivna življenja. Veselila sem se posnetkov predstav, ki si jih je bilo mogoče ogledati, a sem hitro ugotovila, da me tako gledališče ne »zaliva«. Gledališče je prostor igralcev in gledalcev, je svojevrsten dialog med tistimi, ki dajejo, in tistimi, ki prejemajo, je izmenjava z ene na drugo stran. Gledališče z maskami in primerno razdaljo me straši, a obenem je v predstavah z manj gledalci več intime, kar je ena (ali edina) dobra stvar »pokoronskega« gledališča. Mislim, da smo se v tem času začeli zavedati pomena gledališča, kaj pomeni v živo slišati besede z odra, prebuditi vse čute, doživeti očiščenje v vseh mogočih pomenih, nagraditi igralce z aplavzom, ki daje tako njim kot gledalcem občutek zadovoljstva.

Spomnim se, s kakšnim občudovanjem sem v ljubljanskih Križankah gledala Pandurjevega Fausta, v njem še posebej Polono Juh, ki je znala začarati množico gledalcev v svoj oziroma Margaretin svet. Če bi morala izbrati dogodek, ki me je zares zaznamoval, je to zagotovo ogled te predstave. Pozneje sem si jo ogledala še enkrat, nato še tretjič – vsakič z nekoliko drugačno predstavo o gledališču, o sebi, o svetu nasploh, ampak je občudovanje ostalo. Polone Juh se spomnim še iz predstave Utopia: arheologija raja. »Umrla bom in nihče se me spomnil ne bo ...« je besedilo, ki ga v enem delu poje in ki me je v mislih spremljalo še dolgo. Zdaj je ponovno oživelo, če razmišljam o smrti gledališča kot skupnega prostora, ki se je na nek način zgodila (in se ponovno dogaja).

Ravno tako se me je (še zmeraj ne vem točno, zakaj, in prav v tem je eden od čarov gledališča) zelo dotaknila predstava Zid, jezero. Na videz preprosta zgodba mi je porajala (pre)mnogo vprašanj, na katera si nisem upala v celoti odgovoriti, ker se mi je zdelo, da se s tem preveč poglabljam vase, praskam iz svoje notranjosti tisto, kar je oddaljeno z razlogom. Tudi film Lahko noč, gospodična me je navdal z zanimivo energijo – specifično energijo Polone Juh, ki je dovolj močna, da prebije stranice ekrana. Ta energija je tista, zaradi katere pišem to »pismo« ravno njej. Naj bo kot zahvala, kot poklon vsemu, kar je ustvarila in še ustvarja, vlogam, ki so z njeno igro dobile življenje, zmožnosti, da je lahko na odru v ravno pravem razmerju prisotna in odsotna. In hkrati zahvala, da je nezavedno vplivala name in s tem povzročila, da sem vzljubila gledališče. Morda pa se to lahko zgodi čez noč. Ali pa v času, ko pred našimi očmi zaživi predstava.

- Lana Krmelj