Lana Krmelj, 29. 10. 2020

Pismo moji igralki Poloni Juh

Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Lana Krmelj piše igralki Poloni Juh.

Foto: Aljoša Rebolj

Če bi mi pred leti kdo rekel, da bom vzljubila gledališče in raziskovanje prostorov umetnosti nasploh, mu zagotovo ne bi verjela. Nečesa, kar je tako bogato in obširno kot umetnost, sicer ne moreš vzljubiti čez noč (ali pač?), ampak se ljubezen sproti poglablja, dobiva nove dimenzije, za katere pred tem morda niti nisi vedel. V teh dimenzijah, se mi včasih zdi, so vzporedni svetovi, rasteš, se razvijaš, se na nek način hraniš. Že pred časom mi je nekdo povedal zanimivo misel in menim, da bi z njo lahko opisala, kako čutim umetnost: »Ti zalivaš mene, jaz zalivam tebe in skupaj rasteva.«

Ko so se morala gledališča spomladi zapreti, sem bila optimistična, da bo to trajalo kratek čas, da se bo svet kmalu umiril in bomo lahko ponovno zaživeli polna, aktivna življenja. Veselila sem se posnetkov predstav, ki si jih je bilo mogoče ogledati, a sem hitro ugotovila, da me tako gledališče ne »zaliva«. Gledališče je prostor igralcev in gledalcev, je svojevrsten dialog med tistimi, ki dajejo, in tistimi, ki prejemajo, je izmenjava z ene na drugo stran. Gledališče z maskami in primerno razdaljo me straši, a obenem je v predstavah z manj gledalci več intime, kar je ena (ali edina) dobra stvar »pokoronskega« gledališča. Mislim, da smo se v tem času začeli zavedati pomena gledališča, kaj pomeni v živo slišati besede z odra, prebuditi vse čute, doživeti očiščenje v vseh mogočih pomenih, nagraditi igralce z aplavzom, ki daje tako njim kot gledalcem občutek zadovoljstva.

Spomnim se, s kakšnim občudovanjem sem v ljubljanskih Križankah gledala Pandurjevega Fausta, v njem še posebej Polono Juh, ki je znala začarati množico gledalcev v svoj oziroma Margaretin svet. Če bi morala izbrati dogodek, ki me je zares zaznamoval, je to zagotovo ogled te predstave. Pozneje sem si jo ogledala še enkrat, nato še tretjič – vsakič z nekoliko drugačno predstavo o gledališču, o sebi, o svetu nasploh, ampak je občudovanje ostalo. Polone Juh se spomnim še iz predstave Utopija: arheologija raja. »Umrla bom in nihče se me spomnil ne bo ...« je besedilo, ki ga v enem delu poje in ki me je v mislih spremljalo še dolgo. Zdaj je ponovno oživelo, če razmišljam o smrti gledališča kot skupnega prostora, ki se je na nek način zgodila (in se ponovno dogaja).

Ravno tako se me je (še zmeraj ne vem točno, zakaj, in prav v tem je eden od čarov gledališča) zelo dotaknila predstava Zid, jezero. Na videz preprosta zgodba mi je porajala (pre)mnogo vprašanj, na katera si nisem upala v celoti odgovoriti, ker se mi je zdelo, da se s tem preveč poglabljam vase, praskam iz svoje notranjosti tisto, kar je oddaljeno z razlogom. Tudi film Lahko noč, gospodična me je navdal z zanimivo energijo – specifično energijo Polone Juh, ki je dovolj močna, da prebije stranice ekrana. Ta energija je tista, zaradi katere pišem to »pismo« ravno njej. Naj bo kot zahvala, kot poklon vsemu, kar je ustvarila in še ustvarja, vlogam, ki so z njeno igro dobile življenje, zmožnosti, da je lahko na odru v ravno pravem razmerju prisotna in odsotna. In hkrati zahvala, da je nezavedno vplivala name in s tem povzročila, da sem vzljubila gledališče. Morda pa se to lahko zgodi čez noč. Ali pa v času, ko pred našimi očmi zaživi predstava.

- Lana Krmelj

Koronavirus, Polona Juh

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Povezani dogodki

Mojca Petaros, 29. 10. 2020
Pismo mojemu igralcu Klemnu Slakonji
Urška Bračko, 27. 10. 2020
Pismo mojim igralcem in igralkam
Jerca Polc, 27. 10. 2020
Pismo mojemu igralcu Vitu Weisu
Maja Kovač, 28. 10. 2020
Pismo moji igralki Evi Jesenovec
Andrejka Markočič Šušmelj, 28. 10. 2020
Pismo mojima plesalcema Nastji in Michalu (MN Dance Company)
Luka Polc, 30. 10. 2020
Pismo moji igralki Nini Ivanišin
Janja Majcen, 31. 10. 2020
Pismo vsem slovenskim gledališčnikom
Anja Grmovšek, 31. 10. 2020
Pismo igralcem in igralkam
Polona Juh, 27. 11. 2020
Zapisi iz brloga: Polona Juh
Lana Krmelj, 25. 10. 2019
Lana Krmelj bere sodobno slovensko dramo