Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790) je slovensko dramatiko že v samem začetku vzpostavila kot avtonomno, jezikovno suvereno, problemsko premišljeno in duhovito zvrst, ki je imela poleg literarnih kvalitet še vse tiste kvalitete, ki jih potrebuje oder: prepričljive like, živ dialog, dramatičen zaplet in številne situacije, ki vključujejo uporabo prostora, scenografskih in drugih elementov klasičnega gledališča.
Veliki poznavalec slovenske dramatike Taras Kermauner je zapisal, da nobena slovenska drama ni tako svobodna v obravnavanju telesa, spolnosti, resnice, pravice in etike kot prav Matiček, to paradigmatično delo socialnopolitičnega svobodnjaštva: »Matiček je drama radikalnega posmeha: vsemu, tudi sebi.«
Filozof Mladen Dolar pa meni, da je Linhart je izkazal svojo neizmerno duhovno prostost s tem, da je vzel za model igre Beaumarchaisovo Figarovo svatbo (1781): »Težko si je predstavljati, kolikšna svoboda je bila potrebna za izbiro takega modela, kolikšno iztrganje iz zakotnih slovenskih razmer, lokalnih razmerij gospostva in hlapčevstva. Linhartova svoboda je bila v pripoznanju: ta model, ta francoski model, nabit s prekucuškimi socialnimi idejami in obetajoč drugačne čase, ta model je veljaven tudi tu, v teh pritlehnih kranjskih okoliščinah. Ta zgodba govori o tebi, ta historični trenutek je naš lastni historični trenutek. Ta gesla so naša gesla, ta čas je naš čas, in naloge, ki jih ta čas postavlja, so naše naloge. Ta model je v svoji univerzalni veljavi toliko slovenski kot francoski in toliko lahko slovenska samobitnost participira na univerzalnem občestvu tedanjega historičnega trenutka.«
Iz gledališkega lista
Besedilo drame je dogajalno postavljeno v en sam dan, še več, dan, ko naj bi se Matiček in Nežka vzela. Režiser pričujoče uprizoritve je na eni od vaj poudaril, da je glavni igralec tega besedila prav »ta veseli dan«, in s tem je jasno, da drama brez komične in privzdignjene situacije poročnega dne ne bi dosegla svojega cilja. Gonilo celotnega dneva, dogajanja in akterjev ostaja erotika. Pričujoče obdobje je nosilo v sebi svobodo spolne izraznosti, ki je iz današnje perspektive mestoma sicer problematična, a jo pooseblja sintagma: »Vaša gnada, samá sva – noč je – kdo nama brani?« Čeprav se hitro pojavi primerjava baronovih dejanj in namenov z vsem, kar trenutno obsoja gibanje #metoo, bi rada tu opozorila na fascinacijo nad svobodo, ki si jo v pričujočem besedilu lahko jemljejo ženske. Baronica v nasprotju z zmotnim mišljenjem ni dramska oseba, ki bi svojega moža potrebovala, še celo želela včasih ne, postavljena je kot ženska, ki mora svojo vlogo na novo iznajti.
(Maša Pelko: Eden drug'mu ogenj dajmo!)
