Hlapci so eno tistih kanonskih besedil, ki nenehno izzivajo, zastavljajo temeljna vprašanja in zahtevajo poglobljen razmislek. Cankar jih je pisal leta 1909, jih zasnoval kot politično satiro, a se je ta v tretjem dejanju sprevrgla v »tragiko«, kot je to sam označil. Čeprav ne gre za tragedijo po klasičnih merilih, pa je boleča usoda junaka učitelja Jermana, pokončnega in moralnega intelektualca, ki se mora umakniti političnemu pragmatizmu, koristoljubnemu sprenevedanju, zlorabam in manipulacijam, postavila model delovanja političnih mehanizmov, ki se v pri nas v 110 letih od nastanka igre ni bistveno spremenil.
Hlapci so izšli leta 1910, v hipu povzročili škandal in ogorčene odmeve, cenzura je prepovedala uprizoritev na odru. Uprizorjeni so bili šele po Cankarjevi smrti, leta 1919, najprej v Trstu, potem pa še v Zagrebu in 11. decembra v Ljubljani, na odru današnje Drame.
Vse do danes je ta drama s pomenljivim naslovom paradigmatično besedilo, s katerim označujemo politične razmere in odnos do oblasti. V številnih interpretacijah in še številnejših citatih so posamezni deli besedila pridobili širok spekter pomenov, vse od neprizanesljive kritike narodovega značaja pa do buditeljskih, narodotvornih gesel. Posamezni dramski liki so postali sinonim za prepričanje, držo in etos ali za odsotnost in nekonsistentnost vsega tega. Cankarjeva kritična diagnoza naroda še zmeraj provocira in vsakokratna uprizoritev je tudi svojevrsten odgovor nanjo.
GENI: Blagor se meni, ki opravljam ta sveti posel le zategadelj, ker bi se mi drugače zehalo na svetu. Ali se spominjaš, kako smo pisale nalogo o svetosti in vzvišenosti učiteljskega poklica? Jaz sem bila pohvaljena, ker sem najbolj lagala … ne besede o hribih in hribovcih, ne o zakrpanih bluzah, ne o pošvedranih petah, ne o krompirju v oblicah, ne o dolgih jezikih, ne o zarobljenem nadzorniku … o, koristna je bila tista naloga, zdaj se je izkazal njen namen: kdor se ni zgodaj naučil lagati, se bo dolagal s težavo do definitivnega lažnivca.
