PISMO IGRALKI^[1] SIMONI SEMENIČ^[2]

Draga Simona^[3], toliko vlog in toliko iger spraviti v življenje na oder je nepredstavljivo, pogumno, drzno in garaško delo.

Kakšen napor je to, si lažje predstavljam, ker izhajam iz istega okolja, kjer je zamrlo tovarištvo, so propadle tovarne in podjetja (Lipa, Kovinska, Tekstina, IKA in Primorje) in za nameček so se predstavniki ljudstva odločili podreti Kulturni dom ter zgraditi Lidl. Ob tem pa je še Postojna problematična kot rojstni kraj nepotrebnih ljudi in duš, tudi danes^[4]. V tvojih časih (1981) in še malo kasneje sploh nismo vedeli, kaj je to drugačnost, še manj pa, kaj je nestrpnost do drugačnih, ker smo bili vsi enaki – tovariši in smo se tako tudi obnašali drug do drugega. Nismo vedeli, kaj je pomoč, niti je nismo potrebovali, saj smo ves čas delali vse za vse.

Letos boš verjetno ostala sama na odru, a držim pesti, da se to vseeno ne bi zgodilo. Danes ponujam pomoč v besedi. Za začetek bo to morda vsaj nekaj. Upam. Upam in se bojim. Srce je srečno. Dalje z veseljem pričakujem 4. februar, ne samo zato, ker bo moj sin dopolnil 18 let, temveč zato, da ga bom zaradi polnoletnosti^[5] lahko peljal v Novo Gorico na štrudelj. Sadove jerebike si bom privoščil sam, potem pa upam, da bomo šli skupaj na ples in še kaj. Do velikega šmarna bo še pol leta, a s pomočjo graničarjev gremo lahko zlahka čez vse meje. Že samo iz besedila vidim, da se ves čas ukvarjaš z vsemi tehnikami steklarstva in jih tudi obvladaš. To ogledalo je popolno. Nemogoče je, da bi ga režiser ali igralci poškodovali, če se držijo tvojih mojstrskih navodil. Praznik bo. Praznik pred praznikom kulture. Za kulturo, naprej!

Od evropskega mrliča do mrliča je kratka pot, ostankov ni. Najhujša za Evropo je utrujenost, je dejal Nietzsche, ko je bil na višku moči in je imel voljo do nje.

Končno je prišel čas velikega počitka^[6]. Mir s teboj in vajeniški pozdrav,

- Benedikt^[7] Ličen