Dragi Luka,
ni dolgo, kar sva se videla. Na prepišen četrtkov popoldan, dan pred uradnim odprtjem in hkrati ustavitvijo Borštnika, sva filigransko natančno dorekla naloge in termine ter prostore za pripravo tako težko pričakovanih žlahtnih (in živih) študentskih vsebin.
S položaja rezultata se zdi najin zavzeti sestanek svetlobna leta daleč … Stara dvorana je namreč ostala prikrajšana za Ljudožerce, Mali oder brez minutk, ki ste jih s sošolci tako izvirno in domišljeno zasnovali. Obe presežno angažirani ekipi sta se pripravljali zaman. Širše, tudi Kazimir in Karolina nista pripotovala v Maribor, krvavo nujni Kvartet je prekratko živel v intimnem zaodrju, je pa razstava v kratkem obdobju odprtja dovolj glasno hlipala iz brbotanja emocij, da je pritegnila kakšnega obiskovalca več, kot bi ga običajni dogodek v običajnem oktobru. Blog se je komaj dobro zagnal, pa je že ugasnil … Seminar se še ni utegnil odlepiti od teoretskih izhodišč, pa smo se razšli. Spet.
Hudič je v podrobnostih! Ta spet utegne težko pasti. Ker sedaj že vemo, da ne bo lahko. Sploh ker umetniški študijski procesi, ki nenehno silijo v samoizpraševanje, samoanalizo in samovrednotenje, nujno potrebujejo dialog. Potrebujejo široko komunikacijo, živi stik, prisotnost občinstva. Kontinuiteto.
»Bomo lahko stopili vsak iz svojega okvirja, si pogledali v oči, si prisluhnili in šli naprej skupaj?« se sprašuješ v premisleku ob kranjskih Monologih s kavča. Luka, bomo! Študenti ste v tem letu postali močni posamezniki in profilirani ustvarjalci, oblikovali ste čvrsto skupnost. To je pomembna popotnica skozi težke čase, za nas gledalce pa zanesljiv obet svetle gledališke prihodnosti. Zato nestrpno pričakujem/-o vaše stvaritve, mislim/-o na vas, verujem/-o prav v vas, ki boste odločno zakorakali v nove (ne nujno boljše) čase, dobro pripravljeni nanje.
Želim ti, da se kmalu vrneš v mariborsko Verono, vsem gledališkim študentom pa želim potrpljenja, volje in moči v časih, ko se »študijski proces do preklica (spet!) v celoti izvaja na daljavo«.
- Mojca Redjko