Neža Pogorevc, 9. 11. 2020

Pismo moji igralki Nataši Matjašec Rošker

Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Neža Pogorevc piše igralki Nataši Matjašec Rošker.

Nataša Matjašec Rošler / Foto: Aljoša Rebolj

Goethe je dejal: “Kjer so živa bitja, tam je atmosfera, tam se diha. To je temeljna zahteva življenja.” Enako bi lahko rekli za gledališče, z vsakim ogledom predstave so bila moja pljuča polna svežega zraka, prepojenega z novimi spoznanji o umetnosti, o sebi, o drugih, o svetu okoli mene.

V času zaprtih gledališč posnetki predstav in gledanje filmov ter serij niso dovolj – ogleda ne zaključiš s tistim občutkom, ki ti ne da miru še nekaj dni, z občutkom, zaradi katerega ne moreš spati in zaradi katerega se razvijaš kot oseba. Gledališče je energija, ki seva z odra in se dotakne prav vsakega člana občinstva, je nevidna nit, ki se plete med vsemi udeleženci, je stik z realnostjo in hkrati pobeg, ki ga sedaj, morda celo bolj kot kdaj prej, potrebujemo.

Prav to energijo, ki me vsakič znova prevzame, skozi raznolike like izžareva igralka Nataša Matjašec Rošker. Prvič sem jo začutila ob ogledu filma Babica gre na jug, ki je eden izmed prvih filmov, ki sem jih kdaj videla, in prvi slovenski film, ki je v meni prebudil ljubezen do Slovenije in slovenskega jezika. Navdušila me je v predstavi Medeja, z istoimensko vlogo,
čutila sem njeno bolečino, čeprav je nisem razumela. Ob njeni upodobitvi Sophie von Essenbeck v Somraku bogov me je obdal občutek strahu, žalosti, jeze … Prav to je čar gledališča. Kot gledalko me je najbolj zaznamovala monodrama Brezmadežna, kjer Nataša Matjašec Rošker oder, čeprav je na njem sama, zapolni s svojo prezenco in čutnostjo. Prav zaradi te predstave sem gledališče vzljubila še bolj, čeprav nisem vedela, da je to sploh mogoče. Rada bi se ji zahvalila in ji poklonila to pismo, se ji zahvalila za vse like, ki jih je odigrala, in za vse, ki jih še bo … da lahko gledališče z vsako predstavo ljubim bolj.

- Neža Pogorevc

Koronavirus, Nataša Matjašec Rošker

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Povezani dogodki

Neža Dvorščak, 7. 11. 2020
Pismo moji igralki Maruši Majer
Nina Slanič, 8. 11. 2020
Pismo mojemu igralcu Marku Mandiću
Iza Napotnik, 8. 11. 2020
Pismo gledališču
Tina Mojzer, 7. 11. 2020
Pismo Mateji Koležnik
Ajda Bukovec, 7. 11. 2020
Pismo režiserju Tomiju Janežiču
Maša Vasiljević, 9. 11. 2020
Pismo SNG Drama Ljubljana
Andreja Pevec Podgornik, 11. 11. 2020
Pismo mojemu gledališču
Ronja Matijevec Jerman, 10. 11. 2020
Pismo ustvarjalcem predstave Seansa Bulgakov
Tamara Šmit, 10. 11. 2020
Pismo igralcu Primožu Bezjaku
NatašaMR

Hvala...me je razveselilo in prav "pobralo" z dna teh morbidnih dni...stisk in objem Nataša 10. 11. 2020