Goethe je dejal: “Kjer so živa bitja, tam je atmosfera, tam se diha. To je temeljna zahteva življenja.” Enako bi lahko rekli za gledališče, z vsakim ogledom predstave so bila moja pljuča polna svežega zraka, prepojenega z novimi spoznanji o umetnosti, o sebi, o drugih, o svetu okoli mene.

V času zaprtih gledališč posnetki predstav in gledanje filmov ter serij niso dovolj – ogleda ne zaključiš s tistim občutkom, ki ti ne da miru še nekaj dni, z občutkom, zaradi katerega ne moreš spati in zaradi katerega se razvijaš kot oseba. Gledališče je energija, ki seva z odra in se dotakne prav vsakega člana občinstva, je nevidna nit, ki se plete med vsemi udeleženci, je stik z realnostjo in hkrati pobeg, ki ga sedaj, morda celo bolj kot kdaj prej, potrebujemo.

Prav to energijo, ki me vsakič znova prevzame, skozi raznolike like izžareva igralka Nataša Matjašec Rošker. Prvič sem jo začutila ob ogledu filma Babica gre na jug, ki je eden izmed prvih filmov, ki sem jih kdaj videla, in prvi slovenski film, ki je v meni prebudil ljubezen do Slovenije in slovenskega jezika. Navdušila me je v predstavi Medeja, z istoimensko vlogo,
čutila sem njeno bolečino, čeprav je nisem razumela. Ob njeni upodobitvi Sophie von Essenbeck v Somraku bogov me je obdal občutek strahu, žalosti, jeze … Prav to je čar gledališča. Kot gledalko me je najbolj zaznamovala monodrama Brezmadežna, kjer Nataša Matjašec Rošker oder, čeprav je na njem sama, zapolni s svojo prezenco in čutnostjo. Prav zaradi te predstave sem gledališče vzljubila še bolj, čeprav nisem vedela, da je to sploh mogoče. Rada bi se ji zahvalila in ji poklonila to pismo, se ji zahvalila za vse like, ki jih je odigrala, in za vse, ki jih še bo … da lahko gledališče z vsako predstavo ljubim bolj.

- Neža Pogorevc