Drago gledališče!
Dolgo sem čakal, da si spet odprlo svoja vrata. In neizmerno zadovoljen sem spet stopil skoznje. A usoda je hotela, da jih spet zapreš. Hudo mi je, a bom zdržal. V preteklih letih si mi dalo toliko nepozabnih trenutkov in prineslo ogromno novih spoznanj ter prijateljev. To najbolj pogrešam. Ko boš ponovno odprlo svoja vrata, bo moj in verjetno tudi svet vseh, ki te imamo neizmerno radi, spet lepši in prijaznejši.
Pogrešam pa tudi vse, ki stojijo na odru in nas popeljejo v ta čarobni svet. Ko se tako sprašujem, komu od njih bi pisal, koga bi lahko izpostavil, je izredno težko, a sem na koncu prišel do odločitve. Naj bosta to nekdo iz starejše in nekdo iz mlajše generacije, naj bosta igralka in igralec. In potem ni bilo več tako težko.
Draga Darja Reichman!
Prvič sem te spoznal v času srednje šole, ko se je pravzaprav rodila moja ljubezen do gledališča. Na odru Prešernovega gledališča Kranj si me prepričala že ob mojem prvem resnejšem stiku z gledališčem. Bila si in si še suverena, prepričljiva, nepopustljiva, polna žara in predanosti svojemu delu. Težko izpostavljam eno samo vlogo. Prepričaš tako v komedijah kot dramah in tragičnih zgodbah. Trenutno mi na misel pride tvoja nepozabna vloga v Zabavi za Borisa. Vlogo Dobre si izklesala do popolnosti. Tvoj govor, tvoj tako rekoč monolog je bil do potankosti izpiljen. Tvoje besede so zadele in ob ogledu predstave sem si z lahkoto ustvaril realno podobo marsikatere »Dobre«. Nepozabna si bila tudi v predstavi Helverjeva noč. Vloga rejnice ti je bila pisana na kožo. Tvoje trpljenje je bilo pristno, izraz na obrazu, mimika telesa, igra, vse je prepričalo 100-odstotno. Saj veš, da sem ti že večkrat rekel, da bi ti jaz takoj nadel Borštnikov prstan. Verjamem, da ti ga bodo slej ko prej tudi res nadeli. Ostani moja Darja – Igralka. Ob vsem tem pa upam, da se zelo kmalu spet srečava v gledališču!
Dragi Matej Zemljič!
Ti si predstavnik mlajše generacije igralcev. Prvič sem te pravzaprav videl na koncertu Mestnega gledališča ljubljanskega, ko si suvereno odpel svojo točko. Potem sem te uspel videti v Predstavi, ki gre narobe. Si me nasmejal. In potem sem te imel priložnost spoznati tudi osebno. In v pogovoru sem spoznal tvojo ogromno predanost gledališču, delu, ljubezni do gledališča. To me je navdušilo. In tvoja začetna zadržanost, ki jo kmalu zamenja neverjetna odprtost. Preprosto se je bilo s tabo pogovarjati tudi o drugih vsakdanjih stvareh, ne samo o gledališču. In vesel sem bil, ko si stal na odru Cankarjevega doma v predstavi 2020. In tvojo popolno vživitev v vlogo sem videl v komediji Volpone. Seveda pa ne morem mimo tvoje vloge v filmu Posledice. Zame zagotovo eden najboljših slovenskih filmov v zadnjih letih. Bil si kot rojen za vlogo Andreja. Odigral si ga z neverjetno vznesenostjo, v bistvu si se dobesedno zlil z vlogo. Vsakemu tvojemu gibu, vsaki potezi, vsakemu razmišljanju, vsaki mimiki, v bistvu vsemu z lahkoto verjameš. In izredno sem vesel, da imata slovenska gledališče in film prihodnost. Odlično prihodnost. Odličen podmladek, ki bo krojil ta svet slovenskega gledališča in filma tudi v prihodnjih desetletjih. Vztrajaj na svoji poti, ostani zvest samemu sebi, ostani igralec z veliko začetnico, in vem, da te čaka neverjetna prihodnost na odrskih deskah. Pa upam, da se kmalu spet srečamo v gledališču!
- Peter Šalamon