December 2018. Ura je 11.00. Sedim na oranžni vreči za sedenje v spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča. Sedim in se sprašujem, ali bom soboto res zapravila z gledanjem deseturne predstave. Predstava se začne in znajdem se v svetu raznolikih zgodb. Na robu odra z računalnikom v naročju sedi Tomi Janežič in vsake toliko posega v odrsko dogajanje; skupaj z ostalimi gledalci in Anjo Novak jem rafaelo; na leseni pručki sedim na odru za zaprtimi rdečimi zavesami in sledim izpovedi Matije Vastla; napeto poslušam Mozartovo arijo, ki jo poje Blaž Šef, oblečen v angelski kostum; sedim na zgornjem odru SMG-ja in gledam Staneta Tomazina, kako v rjavem kombinezonu teka po dvorani med stoli, pokritimi s polivinilom. Ura je 21.00. Ganjeni od ranljivosti igralcev in režiserja mi med končnim aplavzom po licu priteče solza. Sobota nikakor ni bila zapravljena.
Režija in dramaturgija Tomija Janežiča je bila izvrstna, igra neopisljiva, kostumografija neverjetna in scenografija nepozabna. Hvala, Tomi, za to nepričakovano interaktivno dogodivščino, med katero so se solze iz prizora v prizor izmenjavale s smehom. Za deseturno predstavo, ki je minila prehitro. Čeprav je bila to edina predstava, ki sem jo imela priložnost videti pod tvojo režijo, se že neizmerno veselim naslednje.
Hvala vsem igralcem, scenografu, kostumografinji, lučkarjema in ostalim, hvala Simoni Semenič in navsezadnje hvala Mladincu, kamor se vsakič znova vračam s še večjim veseljem. Upam, da se bomo lahko v gledališča čim prej vrnili, do takrat pa me na vse vas vsak dan spomni bel listek na steni moje sobe z napisom 'še ni naslova'.
- Ajda Bukovec