"Uau." To je bila prva stvar, ki sem jo rekla prijateljici, ko sva zapuščali Malo dramo po performansu MandićStroj. Druga je bila: "Tip ima kondicijo." Pred nami se je ena oseba v 95 minutah prelevila v več kot 30 oseb. Jazona, Oresta, Osvalda, Macbetha in spet v drug lik. Sedeti v publiki in gledati nekaj takega, se zdi kot čarovnija. Kako je lahko ena oseba vsakih pet minut videti drugače? Zdelo se je, kot da se spremeni obrazna struktura, ne samo mimika in drža. Kako se lahko tako hitro spremeni vzdušje v dvorani? Energija na odru? Najraje sedim v dvorani in opazujem igralce, kako so tokrat tako drugačni od lika, ki so ga igrali prejšnjič. In vi nikoli ne razočarate, ker se zdi, kot da pride na oder vsakič drugi Marko Mandić, rahla kopija prejšnjega, a vendarle z neko razliko. Zato sem se odločila, da to pismo posvetim vam. Ker ste zame eden tistih igralcev, zaradi katerih se odločim za ogled predstave, ne da bi sploh vedela, o čem gre. Ker vem, da bom spet odkrila nekaj novega in bila del nečesa večjega. Hvala za vašo drznost, predanost in za vsak trenutek, ko ste na odru šli še korak dlje. In hvala za najboljšo igro Kdo se boji črnega moža na odru Cankarjevega doma, ki je ne bom pozabila. 

Upam, da se vidiva kmalu. Jaz nekje na balkonu, vi pa na odru. 

- Nina Slanič