Seansa Bulgakov je bila po skoraj štirimesečni karanteni prva in na žalost edina predstava, ki sem si jo utegnila ogledati (že drugič). Prvič sem jo videla kot zaključni del Vražjega triptiha v Tunelu Lutkovnega gledališča. Že takrat me je predstava močno očarala. Je namreč odlična mešanica humorja, drame, zmede, napetosti in zelo zanimive zgodbe, skozi katero nas trije igralci popeljejo z domiselnim prepletanjem songov, lutk, igre in pripovedovanja. Ko sem po predolgem obdobju brez gledališča videla, da bo ponovno uprizorjena julija na odprtem odru na muzejski ploščadi, sem jo z veseljem gledala še enkrat. Občutek pa je bil še toliko bolj poseben, ker me je predstava končno spet popeljala v neko normalnost, počutila sem se, kot da je za trenutek vse spet običajno, okoli mene so sedeli ljudje in bila sem v »gledališču«, ki je bilo pred karanteno eno od mojih najljubših dejavnosti. Zato je to pismo predvsem zahvala vsem ustvarjalcem, ki so nam tudi v malce težjih časih poskusili približati gledališče, vsem, ki so igrali na zunanjih odrih s kopico motenj, vsem, ki so igrali pred na pol praznimi dvoranami, in vsem, ki so predstave objavljali na spletu. Hvala, ker ste meni in mnogim polepšali to zmedeno leto, in hvala, ker se trudite kljub skoraj nemogočim okoliščinam.

- Ronja Matijevec Jerman