Za začetek še nekaj dejstev. Gre za gledališko predstavo v obliki pogovornega šova, v katerem bo voditeljica večera Desa Muck s pomočjo didžeja Uroša Kaurina (DJ Uki) gostila devet oseb in jih preizprašala o njihovem življenju, razmišljanjih, interesih, vrednotah, stališčih. Portreti oz. pogovori so nastali na podlagi intervjujev z anonimnimi sogovorniki, ki so se osredotočali na temo sreče oz. področja, ki jih psihološke in druge empirične raziskave najpogosteje označujejo kot najpomembnejše za srečo. Veliko količino posnetega gradiva – intervjujev s posamezniki, so igralci s pomočjo umetniške ekipe glede na svoje videnje intervjuvane (realne) osebe oblikovali v dramsko osebo, ki ji bo v predstavi odmerjeno 30 minut. Vsak večer bo tako predstavil tri portrete »vsakdanjih« ljudi – tistih, ki se zaradi svoje funkcije in družbene vloge običajno ne pojavljajo v medijskem prostoru.

In čeprav je izhodiščno točko in rdečo nit v procesu ter intervjujih predstavljal obširen in izredno abstrakten koncept sreče, so se pogovori izoblikovali v kompleksnejši sistem življenjskih »zadev«. Kaj sploh je sreča, ali sploh obstaja in če, v kakšni obliki? Verjetno se marsikdo spominja svojih premišljevanj na to vprašanje iz časa odraščanja, ko je premlevanje življenjsko-filozofskih vprašanj o obstoju, smislu, iskanju svojega mesta v svetu pogosto v ospredju in hkrati s tem tudi dvomi o »načinih odraslega življenja«, možnem zadovoljstvu (kar je za odraščajočo osebo vsekakor premedla beseda, da bi se jo lahko izrazito veselil) ali sreči. Vsakdo si najde svoje osebne odgovore, miselne in čustvene bergle, ki jih potrebuje za občutek smisla, ali se oprime določenih občutkov ne glede na to, kako zlahka mu z jezika zdrsne definicija sreče. To, kako se je pravica do sreče, ki si jo je v razsvetljenstvu prilastilo celotno človeštvo, preobrnila v »kult sreče«, ideologijo, ki nas obvezuje, da vse vrednotimo ravno s tega vidika in ki je srečo postavila kot imperativ današnjega življenja, v zanimivi analizi našega kulturnega in duhovnega razvoja raziskuje Pascal Bruckner v eseju o prisilni sreči Nenehna vzhičenost. »Prave« sreče vsekakor ne moremo najti v spektakularnih kompleksih ali spopulariziranih medijskih prikazih, ki prikazujejo pološčeno površino umetno ustvarjene sreče. Sreča se izkaže za konstrukt, o katerem ima vsak posameznik svojo »teorijo«, in predvsem, ki je v spletu družbenega razvoja dobil nenavadno moč, tako prenapihnjeno, da nam zaradi tega povzroča zgolj nove »nesreče«.

Vedno se mi je zdelo, da je tisti slavni pregovor Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko delaš druge načrte. prenosljiv tudi na srečo: Sreča se ti zgodi, medtem ko se ukvarjaš z drugimi stvarmi, medtem ko živiš svoje življenje. Kajti srečni ljudje se kaj dosti z vprašanjem svoje sreče ne ubadajo, je pa ta tematika toliko bolj zanimiva za tiste, katerim se zdi, da jim sreče primanjkuje in da nikakor ne morejo doseči srečnega življenja. Tako se zdi sreča bolj stranski produkt, ki ga je sicer dobro vsake toliko vzeti v obzir skupaj z vsemi ostalimi osebnimi prepričanji in stališči, da se ne »zafiksirajo« v neskončnost in ob tem morda neopazno izgubijo svojo »kvaliteto« (praktičnost?), a neposredno ukvarjanje z vprašanjem sreče je zgolj teoretiziranje, ki v realnem ne bo izpljuvalo nobenih srečnih občutij.

Zato lahko (ne)srečo zaslutimo zgolj v njeni celoti obeh polaritet skozi številne druge pripovedi, za katere pa si moramo vzeti čas. Šele na tej točki lahko Taufer izreče: »Vse skupaj me vedno bolj spominja na Shakespeara, v tem napetem soobstoju pritlehnega in vzvišenega, kajti v tem spopadu je zame bistvo gledališča in življenja nasploh.« Na kateri točki tega soobstoja najdemo srečo, niti ni več pomembno, saj se pozornost usmerja v prepoznavanje posamezne osebe oz. lika in mreže njegove življenjske zgodbe, njegove miselne in čustvene pokrajine, naravnanosti do sveta okoli posameznika, v pregledovanje povezav in vzrokov. Ko si vzamemo čas in posamezniku oz. posameznemu liku namenimo pol ure, v tem času zasije portret, s katerim se nam ni potrebno identificirati, pa vseeno lahko zaslutimo tisto »skupno«, ki povezuje vse nas in nas spomni, da smo vsi enako pomembni in vredni.

Ravno v tem se odpira zanimivost projekta, ki nudi možnost motrenja generacijsko, spolno, socialno, poklicno in psihološko raznolikih posameznikov. Dokumentaristična osnova portretov ali vprašanje, v kolikšni meri gledališki portreti še ustrezajo realnim intervjuvancem, pri tem sploh ni več pomembno, saj so portreti oseb – v liniji, ki sem jo zgoraj izpeljala kot osebno najbolj zanimivo – »oplemeniteni« s pogledom posameznega igralca, ki je svoj dramski lik in njegov model umskega ter čustvenega ustroja oblikoval v skladu s svojim razumevanjem realne osebe. Ne gre le za vnos dodatnih horizontov v konstrukcijo in razbiranje posameznega osebnega vzorca, ampak v ozadju zaznamo tudi dejstvo, da lahko Drugega vedno ugledamo zgolj preko lastnih že ustvarjenih shem in v kompleksni soodvisnosti od specifičnih okoliščin. Glede na vaje, na katerih so se ustvarjalci osredotočali predvsem na psihološko oblikovanje likov skozi povedane informacije, igralsko izraznost in dinamiko dialoga, se zdi, da je Taufer pri oblikovanju dramskih oseb striktno sledil težnji portretiranja (z najbolj eksplicitnimi portreti in ozadjem njihove konstrukcije ter vsaj »dvojnostjo« v osnovi končnega portreta) ter se odpovedal številnim možnim manipulacijam (uprizoritvenim strategijam), ki bi jih lahko uporabil zaradi želje po določenem gledališkem učinku, kar lahko v končni obliki za gledališče morda dvomljivega formata televizijske pogovorne oddaje deluje tudi surovo, neobdelano, a je v tem primeru tudi dosledno upoštevanje specifičnega koncepta, ki v javnem prostoru ne glede na medij dandanes ni priljubljen.