Naše skladišče, letos nagrajeno z Grumovo nagrado, je eno tistih večnih besedil, za katero si upam napovedati, da bo preživelo ta čas in prostor in ga bodo lahko z enako aktualnostjo brali in v njem odkrivali sledi sedanjosti čez petdeset ali sto let, tako kot na primer danes beremo Cankarjeve drame – razen če kapitalizem propade, a trenutno kljub koronakrizi nič ne kaže, da bi se to kaj kmalu zgodilo. Le da Tjaši Mislej uspeva nekaj, po čemer Cankar ni ravno slovel: nezavidljive usode svojih junakov, malih ljudi, ki, če si izposodim naslov kolumne Aljoše Harlamova izpred nekaj let, živijo po načelu "Delati, delati, umreti", predstavlja skozi humorno prizmo, ne da bi jih pri tem banalizirala, v njihovo govorico pa spretno vpleta sleng z dobro odmerjenimi občasnimi vulgarizmi, kar pripomore k pristnosti – bržkone tudi zato drama ravno tako doseže želen učinek, če jo samo beremo, ne nujno na odru – in elemente popularne kulture. Med skladiščnimi delavkami, ki jim daje Tjaša Mislej glas, bi lahko bil/-a kateri/-a koli izmed nas – na primer kot Maria, diplomantka primerjalne književnosti, ki v svoji stroki ne dobi službe, zato pač dela v skladišču in med odmori za malico piše knjigo ("o ženskih junakinjah, ker je to zdaj moderno", cinično komentira njena sodelavka), s katero ji bo, si domišlja, morda uspelo, ali pa kot Evelin, ki bi rada v dobi, ko je vsak lahko slaven za pet minut, prišla do svoje instant slave, namesto da na police skladišča zlaga produkte, ki jih sama zaradi pomanjkanja časa komaj kdaj užije. Besedilu se pozna, da je Tjaša Mislej na njem delala nekaj let in v več etapah, da je prišla do končne različice, v kateri prav vsaka beseda stoji na svojem mestu in ima vsak prizor premišljeno funkcijo. Veselim se njenih prihodnjih izdelkov in uprizoritev, ki jim bodo, upam, sledile.

Povezava: Naše skladišče