V branje priporočam gledališko besedilo Dušana Jovanovića Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka. Delo v resnici lahko označimo kot »gledališko« na več nivojih:
- ker je napisano za izvedbo v gledališču,
- ker se glavni dogodki vrtijo okrog upora v gledališču,
- ker je, glede na to, da je nastalo pred skoraj petdesetimi leti, del naše gledališke zgodovine.
Zanimivo je, da je bilo delo napisano in objavljeno že leta 1971, uprizorjeno pa šele v sezoni 1975/76 – morda zaradi v tistem obdobju bolj ali manj samoumevne ravnateljske samocenzure in strahu pred družbeno kritičnostjo drame, morda zaradi velike igralske zasedbe, nemara pa tudi zaradi izvedbene zahtevnosti, saj besedilo na eni strani zahteva realistično uprizarjanje novinarskega vsakdana v redakciji časopisne hiše (in tu najdemo tudi največ družbene kritike in satire), na drugi strani pa izvedbo ludističnega igralskega treninga v stilu Living Theatra. Predstavo sem si tistega daljnega 76. leta ogledal v Celju – v tistem času je bil ravnatelj gledališča Bojan Štih, ki je dramo uvrstil v repertoar prav gotovo tudi zato, ker simbolično govori o zadnjem obdobju njegovega tako nesrečno končanega ravnateljevanja v ljubljanski Drami. Bil je to eden od tistih gledaliških dogodkov, ki si ga človek zapomni za vse življenje, zlasti zadnjega prizora, ko so na odru razprli kulise gledaliških lož in odprli velikanska zadnja odrska vrata in se je v ozadju pokazala osvetljena celjska ulica. Mislim, da je celo narahlo naletaval sneg. Bilo je, kot da je prizor zrežiral Fellini. Režiser je bil Ljubiša Ristić, Srb, ki je bil do razpada Jugoslavije tudi del slovenske gledališke zgodovine, potem pa se je iz nje izpisal.