Lara Paukovič, 11. 12. 2020

Pismo gledališču

Vrata slovenskih gledališč so zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo in odri samevajo. Gledalci pa v času zaustavitve v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Lara Paukovič piše gledališču.

Foto: Pixabay

Marca 2019 sem na mali sceni ljubljanske Drame gledala Pljuča v režiji Žige Divjaka. Še zdaj imam pred očmi minimalistično sceno, mizo, na katero je kapljala voda, igralca Nino Ivanišin in Vita Weisa, sedeča vsak na svojem koncu, kako jima uspeva samo z neprekinjenim dialogom o vprašanjih, ki nekje globoko v duši glodajo ali pa so glodala vsakega od nas, ustvarjati tesnobno, dramatično atmosfero. Tik ob meni je sedela sestra in zadrževala dih, okoli odra so se tesno drug ob drugem gnetli preostali gledalci, le redko je kdo zavzdihnil, se ob komičnih elementih pogovora zasmejal, ob posebej bolečih dialogih pa sem lahko na njihovih obrazih brala nelagodje, odtisnjeno v čelne gube ali grimaso na obrazu. V tišino v dvorani so tedaj zarezali le vodne kaplje in govor likov.

Pljuča je predstava, ki sem jo s sabo nosila še dolgo, jo priporočala marsikateri prijateljici ali prijatelju in v samotnih večerih včasih premlevala stavke, ki sta jih izrekala junaka. Predstava, ob kateri sta se moja naklonjenost in spoštovanje do gledališča še poglobila, tako kot denimo ob predstavah V imenu matere, Ali: Strah ti pojé dušo, to jabolko, zlato, Tih vdih ... Del izkušnje vseh predstav je tudi kolektivnost, opazovanje tega, kako se na dogajanje na odru odzivajo ostali ljudje v dvorani, tisti, ki so dovolj blizu, da jih lahko med predstavo mimogrede skrivaj ošinem. Kateri deli jih ganejo, kateri dolgočasijo, se jim zdijo predvidljivi ali klišejski; s katerimi replikami gledalcev se poistovetijo in bi jih lahko izrekli tudi sami ... in ne nazadnje: kaj od tega, kar so videli, bo ostalo z njimi, tudi ko bodo zapustili dvorano?

Junij 2020 je prinesel drugačno izkušnjo. Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sem gledala Koščke svetlobe, predstavo, za katero sem napisala tudi besedilo za gledališki list in sem se zato njene uprizoritve še toliko bolj veselila. Premiera bi morala biti že marca, pa jo je za las prehitela karantena. A tudi težko pričakovana junijska uprizoritev je bila nazadnje okrnjena, kar zadeva število gledalcev. Do dvorane smo se povzpeli z maskami, sedeži so bili po prostoru razporejeni kot drobni otočki, med posameznimi vrstami je zevala praznina, maske smo snemali previdno (takrat je bilo to v zaprtih prostorih še dovoljeno) in se ozirali naokoli; je kje kdo, ki nas bo obsojal ali kaznoval? Predstava me je pretresla, a si nisem mogla pomagati, vmes sem tu in tam pomislila, kako je bilo, ko sem tukaj gledala zadnjo predstavo pred kovidom 19, komično dramo Dragi, doma sem, ko sem se komaj prebila do svojega sedeža in mi je bilo od nagnetene množice v dvorani kar malo vroče. Takrat mi je šlo to na živce, zdaj bi bila stokrat raje v takšni dvorani kot v tem sterilnem prostoru – čeprav je bil prostor isti, duh ni bil.

V času med eno in drugo karanteno sem si ogledala še nekaj predstav, med njimi vrhunec letošnjega Draminega repertoarja, Požige Nine Rajić Kranjac in odlično Palomo Brine Klampfer v Mladinskem gledališču. Po eni strani sem si oddahnila, da so vrata gledališč zopet odprta, sploh ob zavedanju, koliko nepotrebnega dela imajo z organiziranjem sedežnih redov v skladu z zdravstvenimi smernicami, toda vseeno mi kot gledalki – na čisto intuitivnem nivoju – nekaj ni bilo prav; se ni občutilo prav. Hrepenim po času, ko se bom v objem gledališča lahko spet skrila brez maske, ko bom lahko sedela tako blizu odru, da bo obstajala nevarnost, da kateri od igralcev pljune name ali se mi zareži v obraz ali skoči z odra in se postavi iz oči v oči z naključno igralko ali igralcem iz prvih vrst, in morda bom to prav jaz, ko bo aplavz spet bučen in druženje po predstavi sproščeno. Drago gledališče, zdrži, pogrešamo te.

- Lara Paukovič

Koronavirus

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Povezani dogodki

Vida Voglar, 4. 12. 2020
Pismo igralcu Petru Musevskemu
Kristina Aleksova Zavašnik, 5. 12. 2020
Pismo Bojanu Jablanovcu
Anita Wach, 8. 12. 2020
Pismo Loupu Abramoviciju
Jedrt Lapuh Maležič, 9. 12. 2020
Pismo ne samo moji performerki Maji Delak
Sara Horžen, 12. 12. 2020
Ljubezensko pismo publiki
Matic Ferlan, 15. 12. 2020
Pismo mojemu igralcu Urošu Kaurinu
Saša Tabaković, 16. 12. 2020
Pismo moji igralki Nini Valič
Petra Tanko, 17. 12. 2020
Pismo moji Nevenki, Koprivšek, seveda
Nika Jurman, 18. 12. 2020
Pismo mojim igralkam in igralcem
Lara Paukovič, 17. 10. 2019
Paradoks ženske svobode
Lara Paukovič, 8. 1. 2021
Lara Paukovič bere sodobno slovensko dramo