Oktobra 2023 sem se skupaj s precejšnjim številom novinarskih kolegov udeležila slavnostnega odprtja stanovanjskega kompleksa Schellenburg, verjetno najdražje novogradnje v Ljubljani (najcenejše stanovanje v njem se je v tistem času prodajalo za 637.000 evrov bruto, najdražje za 4,2 milijona evrov, srednja cena je bila nekje 1,6 milijona). Po protokolu smo si ogledali takrat še povsem prazne stanovanjske enote, slišali kakšno zanimivost ali dve o stavbi, nazadnje pa z investitorjem Jožetom Anderličem – ki je dan pred odprtjem Schellenburga v nekem intervjuju poudaril, da se mu ne zdi sporno, da gradi stanovanja za elito, narod brez elite je namreč le amorfna gmota – celo nazdravili s šampanjcem.

Težko ugibam, kako so tisti dopoldan doživeli preostali prisotni, morda dogodka v poplavi takšnih in drugačnih novinarskih obveznosti in srečevanj niso vzeli preveč osebno, a meni se je zdelo precej surrealno, da smo v razkošni avli stavbe, v kateri povprečno stanovanje stane več, kot bom zaslužila v celem življenju, s kozarci cingljali in se hahljali s človekom, ki je tako zelo oddaljen od resničnih življenj malih ljudi in brezbrižen do v nebo vpijoče krize nepremičninskega trga, da bi težko bil bolj. V blokovskem naselju na obrobju Ljubljane, kjer živim, je stanovanjska stiska dosegla takšne razsežnosti, da so poslovni in garažno-kletni prostori, spremenjeni v stanovanja, zdaj nova normalnost, s katero smo se vsi sprijaznili. 

To v praksi pomeni, da se iz višjih nadstropij bloka odpraviš v kletno etažo, da bi recimo odnesel smeti, in tam naletiš na sosede, ki v bližnji trgovini nakupljeno robo odnašajo v svoj dom, hišniški prostor v kleti, nekaj kvadratov veliko luknjo povsem brez svetlobe. Ali pa da se ob večernem sprehodu po naselju zapičiš v zastekljeni zimski vrt nekdanjega bara v sosednji ulici, ki že dolgo ne obratuje več; zanima te, kaj je notri, je stvar zapuščena, se za spuščenimi roletami kopičijo prazne steklenice in umazanija? Igraš se pustolovca, stopiš bližje, pokukaš skozi rolete – in ugotoviš, da je za njimi čisto prava improvizirana dnevna soba. Nekdo torej živi dobesedno na pločniku, na mestu, kjer je bila nekoč zimska terasa kafiča. 

Kdo so ti stanovalci in zakaj so pristali na takšne mizerne bivalne pogoje? Gotovo so bližje protagonistom drame Radost kot pa kupci in najemniki prestižnih nepremičnin, kot je Schellenburg. Sestri Maša in Julija, obe v prvi polovici dvajsetih, se na primer vselita v zgornje nadstropje razpadajoče hiše nekdanje frizerke Mete, ker je to še najboljša ponudba od vseh, ki sta jih prečesali v zadnjem času. »Na prejšnjem ogledu je blo 600 za deljeno sobo pa krava je mela kamere v predsobi«. »Tri varščine, sami plačamo beljenje, 1100 evrov …« »150, pardon, 120 evrov po glavi« z vključenimi stroški, s tem da naj bi imela vsaka svojo sobo, se glede na trenutne cene na nepremičninskem trgu sliši smešno poceni, a kaj ko tovrstne »ugodne ponudbe« skoraj vedno pridejo z drobnim tiskom. »Zastonj stvari so na koncu vedno najdražje, nisi še nikdar tega slišala?« Nekatere med njimi pristanejo na že skoraj legendarnem Instagram profilu Domozlom, namenjenem tako imenovanim nepremičninskim »fejlom«: poobjavi oglasov, ki so tako zelo bizarni, da je težko verjeti, da njihovi avtorji mislijo resno. Tako je nekdo ponujal sobo za štirideset evrov na mesec, v zameno pa želel, da najemnik dvanajst ur mesečno skrbi za dve osebi s posebnimi potrebami. Ali pa najem trisobnega stanovanja z vrtom za osemsto evrov, vendar je treba vzeti v zakup, da bo v njem trikrat tedensko prespala tudi lastnica. 

Nekatere do nas pridejo v obliki anekdot: znanec je pred časom v zameno za čuvanje štirih mačk po netržni ceni dobil v najem nadstropje v hiši, a ni računal na pričakovanja lastnikov, da se bo ravnal po njihovem precej samostanskem hišnem redu, pa da bo vedno na voljo za pomoč pri košenju trave, hišnih opravilih in podobnem. Tisti, ki imajo, si za to pač želijo povračilo bodisi v finančnem bodisi v čustvenem, fizičnem, dušnem ali kakršnem koli že smislu. V Mašinem in Julijinem primeru je drobni tisk ta, da Meta nima zares občutka za zasebnost najemnic, hkrati pa v njuno nadstropje brez prehodnega opozorila vseli še od deklet petnajst let starejšega soseda Aljošo, pesnika in boema, ki se je kot pravi kulturniški svobodnjak odpravil po Evropi, med drugim v Berlin, iskat boljše življenje, a kot mnogi pred njim ugotovil, da brez pravih predispozicij za njegovo generacijo tudi tam ni ničesar.

***

Motiv stanovanjske krize, ki se prepleta s prekarnimi ali nasploh nezanesljivimi službami, finančno stisko (najučinkoviteje jo povzame citat iz Radosti, pritožba, ki jo izreče Maša: »Vse je drago, nikamor ne mormo«) in odtujenimi odnosi, so avtorji mlajše generacije na tujem in doma že večkrat prepoznali kot precej hvaležnega za umetniško obravnavo. V Sloveniji se je najprej najizraziteje pojavil na filmu z Ne bom več luzerka Urše Menart in Prasica, slabšalni izraz za žensko Tijane Zinajić po scenariju Ize Strehar. V Luzerki se je devetindvajsetletnica po razpadli zvezi prisiljena vrniti v stanovanje staršev, v katerem je njeno staro sobo zasedla babica, zato mora spati na kavču, v Prasici si trije mladi odrasli z bolj ali manj razsutimi življenji delijo umazano, dotrajano stanovanje v središču mesta in poskušajo najti nekaj, česar se je vredno oprijeti. 

V literaturi je tematiko nedavno obdelala Liu Zakrajšek v romanu Zajtrk prvakinj: njena protagonistka ima v prvi polovici dvajsetih dve cimri, kot Maša več študentskih služb in kup tesnobe. Se to kdaj konča? Očitno ne. V družbenokritičnem ljubezenskem romanu Simone Hamer, ki bo izšel prihodnje leto, je protagonistka z nerešeno stanovanjsko situacijo štiriintridesetletnica, mlada raziskovalka in vodička (samo akademija žal ne plača računov), ki zaključuje doktorat. »Sredi tridesetih ljudje iščejo najbolj ugoden kredit, najbolj spektakularno križarjenje po tropih ali najbolj edinstveno ime, ne pa nove cimre v podnajemniškem stanovanju,« razmišlja. Še kar okej stanovanje je komaj dobila po zvezah in poznanstvih, a je ne glede na to ves čas v krču: ena cimra je odšla, treba je najti nekoga novega; se bo treba z danes na jutri izseliti, da bo najemodajalka flat lahko spremenila v airbnb, pa še za pogodbo se z njo ni dogovorila, tako kot Maša in Julija ne z Meto? Tudi ena njenih najboljših prijateljic se je Ljubljane, neperspektivne, zatohle, preplavljene s turisti in vse dražjimi lokali, poskušala osvoboditi tako, da se je preselila v Berlin, kjer je, za zdaj še verjame, vse boljše in drugače, razen sobivanja s cimri, ki se ves čas menjajo. Kakšno je življenje, v katerem ni nobene konstante?

***

Ultimativni poraz je za vse te like ponovna selitev k staršem, kar rezonira tudi v naslovu filma Ne bom več luzerka. A Radost Nejca Gazvode, enega za bivanjsko problematiko najbolj senzibilnih avtorskih glasov mlajše generacije, svoje protagoniste postavlja v še bolj brezizhoden položaj. Obravnava namreč vprašanje, kaj storiti, če doma nimaš. Ali če dom v resnici ni varen prostor. Tako Maša kot Julija najem v vprašljivih pogojih izbereta, ker se jima zdi kljub vsemu manjša groza kot življenje doma, z materjo, ki očitno ni zmožna opravljati svojih starševskih dolžnosti. Maša mora mami celo pošiljati denar, izkupiček mnogoterih služb, študij pa je pustila, da je lahko prevzela odgovornost za mlajšo sestro, ki je imela v preteklosti težave – morda v duševnem zdravju kot njeni številni vrstniki, ki jih teža brezizhodne realnosti potiska vse globlje v obup. 

Tudi Aljoša je odrasel v okolju, v katerem »nikoli ni bilo miru«, po vseh vandranjih po Evropi ne more več nikamor razen k Meti, čeprav je to okolje, v katerem se mu je, implicira besedilo, dogajala zloraba. Trije ranjeni posamezniki, ki jih je združil splet okoliščin – pozneje se jim pridružita še Ela in Polona, odrasli ženski, vsaka s svojo prtljago, ki ravno tako živita skupaj –, so obsojeni na takšno ali drugačno obliko sobivanja. Država, pa tudi družba nasploh, jih je nenazadnje pustila na cedilu. Aljoša Maši nekoč reče: »Si si predstavljala, da boš pristala tu? V tej odurni bajtici, obdana s polpreteklo zgodovino naše sladke mlade republike, ki še vedno buri duhove, namesto da bi se ukvarjala z akutno problematiko njenega vse bolj podjarmljenega in utrujenega prebivalstva?«

»Odraščali smo v času tranzicije, obljubljen nam je bil boljši svet. Zdaj pa se zdi, da smo boljše čase zamudili. /…/ Soočeni smo z okoljem, ki nam ne dovoljuje prevzemati odgovornosti na vseh ravneh,« mi je v intervjuju za Mladino pred leti dejal igralec Benjamin Krnetić, rojen v začetku devetdesetih. Na njegove besede se velikokrat spomnim, se o njih pogovarjam z vrstniki, ker so dale veljavo sentimentu, ki sem ga čutila tudi sama, a ga dotlej nisem znala ubesediti. Svet, v kakršnega smo odraščali, je izginil. Mislili smo, da bomo imeli več možnosti kot naši starši, pa pogosto še te standarde težko dosegamo. In nekaj podobnega se je zgodilo osrednjim protagonistom Radosti: pričakovali so toliko več, zdaj bi se bili pripravljeni sprijazniti s toliko manj, s povprečnostjo, če hočete, a so tudi to zamudili. 

***

»Dolgčas od življenja, ena pot, služba od do, vsak dan ista sodelavka, vrstna hiša, zoprna mačka, dol mi visi. Vse bi dala, oba palca pa srce, da bi bla sam en beden košček v kolesju kapitalizma. To so moje najbolj divje sanje, a me štekaš?«

Povezava: PDF gledališkega lista