Flisarjeva Antigona nosi ime Klara. Soigralci jo označijo kot malo premaknjeno, grozno trmasto dekle, hkrati pa da na pogrebih lepo prepeva žalostinke. Včasih jo povabijo celo na poroko, da tam poskrbi za glasbeni vložek. Protagonistka o sebi pove, da je bila sicer vedno rahlo zmedena in da je njena diagnoza labilnost. Kje in kdaj Klara živi? Klara je Antigona zdaj: živi v današnjem času, v svetu, za katerega se zdi, da je »narobe svet«. V primerjavi z Antigono, ki je želela dostojno pokopati brata, se Klara zavzema, da bi preprečila izkop njegovega trupla. Antigonin stric, vladar Kreon, bratov pokop prepoveduje, Klarin stric, župan, pa je določil preseliti pokopališče, da bi na tamkajšnjem mestu začeli urejati igrišče za golf. Ljudje se mu niso zoperstavili, saj je »večina grobov /…/ odprtih, samo eden je nedotaknjen. In okrašen s svežimi rožami«. Župan je namreč dal sezidati krematorij, lastnikom grobov pa ponudil »odškodnino in drug za drugim so podpisali dovoljenje za izkop svojcev«. Vsi so na to pristali, le Klara se ni uklonila predpisom in (pre)moči denarja, saj je sledila prepričanju, da je zemlja, v katero polagamo mrtve k počitku, sveta.
Kot vladar Kreon ni bil usmiljen do svoje nečakinje Antigone, tudi župan ne prizanese Klarinim prizadevanjem. Opozori jo na to, da se njegova ljubezen do nje »počasi spreminja v začudenje«. Klara pa skozi zgodbo naravnost in brez pomislekov sledi sebi, svojemu srcu in razumu, podobno kot je vase verjela Antigona. In kako Klara konča svojo zgodbo? Ker je večkrat »slišala glasove«, je bila prepeljana v zdravstveno ustanovo. Oblast jo je tjakaj spravila zgolj zaradi »napačnih interpretacij glasov«. Predstavljala ji je oviro na poti do cilja. Ko je stopila v sobo, je bilo okno odprto. Skozenj je poletela, kot poleti ptica, »ki je ušla iz kletke« (Antigona zdaj, 55). Še vedno je ohranjeno sporočilo: fizično propade, a moralno zmaga.
Zakaj brati Antigono zdaj?
Preprosto zato, ker bomo o njej razmišljali med branjem in po njem. To je zgodba našega časa, našega sveta. Še vedno je ohranjeno razmerje med posameznikom in državo ali – če hočete – med subjektom in pragmatično oblastjo. Tragedija je torej ostala aktualna vse do danes, saj odpira osnovno vprašanje človekovega razmerja do družbe, države in oblasti. Še več: postavlja ogledalo. Mar smo se v 21. stoletju res primorani spraševati o tem, ali nas bo izdal brat, prijatelj, znanec ali neznanec? Mar je mogoče, da uresničujemo besede: človek človeku volk? Kje je človečnost? Človek ali Kapital? Kje je posameznikova svoboda? Kje se začne, kje konča? V kolikšni meri o svojem življenju odločamo sami? Kamere in varnostniki (varujejo ali zasledujejo) so človeku povsod za petami, ljudje pa na TV-ju (kot je brati v dramskem tekstu) ne potrebujejo resnice, potrebujejo pravljice. Morda se bodo bralcu utrnile v spomin besede župana, ki sporoča, da »morda nismo na svetu zato, da bi razumeli. Morda smo tukaj, da bi odigrali svoje vloge tako, da vložimo vanje vse, kar je v nas najboljšega, in se potem poslovili« (Antigona zdaj, 46). Kdo ve, kaj je v nas tisto najboljše? Zapis velja dovršiti z glasom profesorja: »Nihče ti ne more dati nasveta, ki bo odtehtal to, kar čutiš. Res živimo v času praktičnih kompromisov in se zdi vera v nekaj, kar nikomur ne prinese koristi, na prvi pogled nerazumna. A morda je ravno to razlog, zakaj je treba vztrajati. Vsake toliko časa nas mora kdo spomniti, da so v življenju stvari, ki niso naprodaj« (Antigona zdaj, 21).
Antigona zdaj je Antigona za zmeraj.
Povezava: Antigona zdaj