Začnem z alegorijo.
mladi lev, koža in kita, okronan z naivnim zanosom in poln hormonov stopa proti gruči deklet v poletnih oblekicah, ki ga čakajo pred opečnato trdnjavo. čakajo, da s svojo jekleno šapo podre vrata in za njim stopijo v sveži objem zelenega raja, obljubljenega na koncu prevročega, prelenega in predolgega poletja.
osvežitev je res prišla, vendar tale skupek vtisov ne bo namenjen vremenu.
izziv, ki mi trenutno vozla želodec, je ugotoviti katero značilno aromo naj pripišem letošnjemu festivalskemu dogajanju, da bi analitični um lažje pričel s predalčkanjem. morda diši po babičini kuhinji, ki okoli poldneva soparno zbuja spomin na znane jedi in sedativno alkalno plimo po kosilu. v tistem hipu pozvoni; na vratih mozoljast fant, ki dostavi kartonske pakete fusion food-a. prijetno, lahkotno, neslano in prebavljeno trči v ameriško nosljati »that's interesting«, v zahodnemu okusu prilagojeno eksotiko.
nekje moram ugriznit. v tujerodnost Nijinsky-ja, ki bi se verjetno bolje počutila na banketu v cankarjevem domu kot pod kovinskimi tramovi elektrarne. zlate dame, ne lahkotno odete deklice, bi s šampanjcem pred prsmi kimale reinkarnaciji karizmatičnega baletnika, ki jih je za 45 evrov popeljal v prefinjen svet tajskega tradicionalnega plesa (s klavirsko spremljavo, prosim). apropos reinkarnacije in drugih arhetipskih vprašanj – lebdeče glave Skuggarja, so me napitale z otrobi, namočenimi v vodi. brez rozin ali kakava. ne razumem, kako se je ta art-efekt znašel na meniju.
tu je vonj po statični elektriki, ki jo je pustil closed circut. težka modra zavesa, izmenično osvetljevana s fleši (pozabili so cvetlični aranžma), je razgalila dušo državljana, prepuščenega hipnozi govornika, ki združuje in rešuje v kriznih časih. govorec, iztrgan iz množice, razgaljen pred vseprisotnim Drugim, si vendar ne bi drznil delovati drugače kot docela v službi slehernika, vsekakor ne pred zaveso (in cvetličnim aranžmajem). politični retorik pod taktirko izročila vodij je v multi-religiozni družbi stalni steber dušebrižništva. impresivna verbalna diareja! najkrajši in najslajši shot festivala.
nomen est omen, in v kaosu se zgodi čarobna skladnost. četrtna skupnost tabor in mestna občina ljubljana sta te dni sinhronizirano s plastičnimi tablicami asignirala detajle mesta. ljubljana je, nedvomno v sklopu »subtilnega« zagona predvolilne kampanje določene velike ribe, na male mestne funkcionalne objekte (kandelabre, ograje, stebre za pakiranje koles, itd.) pritrdila oglasna sporočila, ki oznanjajo, koliko varčnih žarnic je v uličnih svetilkah in kako je mesto prepredeno s kolesarskimi stezami. kljub temu da sosedsko angažirana razstava »v iskanju zelene četrti« vrta mimo grede1 nima političnih vzgibov in se opredeljuje kot mikro akcija za razmislek o možnosti izboljšanja bivalnih razmer na taboru, deli z omenjeno potezo mestne občine dve skupni lastnosti: zelena je še zmeraj hudo »in« ter nihče od ljudi, s katerimi sem se pogovarjala, ni opazil niti ene tablice teh akcij. sicer pa, pri poletnih nočeh na novih mostovih, oranžnih ograjah na zaključku trnovskih rajanj in neskončnih deviških površin za grafite na obrežjih ljubljanice – kdo bo videl mali kos plastike z napisom?
napisi za vse. vsi možni napisi. tujejezične predstave je zaznamoval artefakt branja nadnapisov, ki so postregli s simultanim prevodom v angleščino in slovenščino. gledalci nevešči selektivne koncentracije smo si v dobri uri trajanja Hot Pepper, Air Conditioner and The Farewell Party, ter Nuit Arabe (ki sta si kot nalašč sledili), docela nakodrali podstrešje. presenetil me je nasprotujoč učinek te dodane lingvalne vrednosti na dojemanje obeh predstav. Arabske noči je oropal virtuozne gestikulacije flamskega performerja, ki je sicer šarmantno krmaril med nacionalnostmi, generacijami in spoli likov, da filmske montaže prizorov ne omenjamo. japonski chelfitschi (=shellfish, ha-ha) pa so s pomočjo drvečih stavkov gledalca zastrupili z ujetostjo »izgubljenega s prevodom«. natikali so plastične perle tehnokratske realnosti, male bele, ki so jim sledile večje bele, večje roza, postrani plave, spet male bele... do bridke permutirane kafkovskove absurdnosti. pridevnikov je zmanjkalo, a subtilna duhovitost predstave se mi je vračala še globoko v sledeči teden.
fantomske bolečine amputiranih udov Invalida so v glavah gledalcev ustvarjali različne fikcije. njihova odprtost in fluidnost je bila svež rez v serijo predstav, ki niso ničesar prepustile domišljiji. sveže kot sladoled, s katerim je bil za trud nagrajen plesalec Primož Bezjak. sveže kot sladoledi ljubljanskih mlekarn, s katerimi so bili nagrajevani obiskovalci festivala. mljask.
multifunkcionalni gospodinjski aparat Radio Muezzin se je izkazal kot priročen pripomoček za odstranjevanje naftnih madežev, za katerimi se skriva jezdec jihada, ki ne bo odnehal preden bo svet preboden s turni. z njim je Kaegi pripravil s humusom, datlji in etinimi kumaricami obložene turistične plošče arabskih delikates, ki smo jih mimogrede pogoltnili. in šli. kot bi rekel kratkobradi muezzin – oni že vedo. dokler imam klobaso in krompir, mi hudega ne bo.
angažiranost, ki je bila tema tretje arene in prislovični skupni imenovalec performativnih praks, ki jih skušajo mladi levi približati občestvu, se je nepoglobljenemu obiskovalcu letos zlahka izmuznila. politična, aktivistična, radikalna, družbenokritična angažiranost namreč. angažiranosti občinstva, ki se je na predstavi The Art of Laughter nekontrolirano krohotalo še preden se je začel Jos Houben dekonstruirano spotikati po odru, ni manjkalo. očitno je publika že pred predstavo pokonzumirala veliko porcijo g. fižola in prišla osmislit svoje vakuumsko vedenje v temu namenjeni prostor. kot bi rekel Jos, strokovnjak za treniranje obrazne in trebušne muskulature of an audience (=any audience), je bila the audience poosebitev pubertetnega leva iz prvega odstavka.
ostal mi je še napol obgrizeni, a 100 % avtentični ameriški fast food – Your Bother, Remember?. ni prav, da kategorično označim vse kar prihaja z onkraj luže za plastiko, a remeki filmskih pokovk pač neusmiljeno kličejo po tem. uživala sem v sproščenem razkazovanju domačih videov (how typical) in se mučila ob poslušanju neopredeljivega naglasa, ki ga je Zachary Oberzan uporabljal večidel predstave. kriptično. menda ni oponašal velikega jeana??
ne vem, zakaj festival ni pustil nobene želje po kuhanju. s polnim želodcem se zavlečem pod drevo, hare hare, in prebavljam.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov