Alja: Predstava je odslikava pogovorov oseb v nedoločljivem prostoru (verjetno nekje med nebesi in peklom, očitno je smrt že za njimi), ki so se srečale potem, ko so skupaj preživele celo življenje. Sence, ki so se srečale po dolgem obdobju, nosijo nedolžne otroške obraze in se previdno dotikajo medsebojnih odnosov, katerih del so nekoč bili. Če je v igri že katarzična izkušnja, bi si lahko privoščili malce več čustvene dinamike?
Maja: Ja, predstava je dokaj monotona. Res je, da te na začetku morda ganejo njihove zgodbe, že zato, ker so prezentirane z obrazi otrok. Otroška podoba je tista, ki je nekako nevtralna, še ne izpostavljena zunanjim vplivom, a iz besedila je razvidno, da so to že odrasli (mogoče preminuli) osebki, ki imajo za sabo že veliko slabe karme. Na odru se pojavijo še štirje igralci, kako jih ti vidiš v korelaciji s projekcijo?
Alja: Upokojenci na odru so povsem nepotrebni. Že s tehničnega vidika predstave so njihove vloge slabo opazne, predvsem pa ne sovpadajo s kontekstom projekcije otroških obrazov in njihovih pogovorov. Skratka, so »živa« kulisa srečnih trenutkov teh oseb, ki pa predstavi ne dajejo dodane vrednosti in nikakor ne ustvarijo globljega premika v mislih gledalcev. Kaj pa je bilo v predstavi zares ganljivega?
Maja: Kot že prej omenjeno, je bilo ganljivo to, da nam pripovedujejo otroški obrazi. Njihove zgodbe same po sebi pa niso nič presenetljivega, predstavljajo najpogostejše vzorce odnosov med ljudmi, kot so prevare, družinski zapleti, prijateljstvo. Morda se mi je najbolj ganljiva zdela ta njihova izgubljenost. Tavanje in neizbežnost bivanja nekje, kjer si ne želijo biti. Morbidnost se kaže v enaki usodi vseh likov, ne glede na njihovo vlogo v življenju. Glede igralcev na odru se strinjam, da so nepotrebni, ker ne ustvarijo dvojnosti ali paralelnega časa in prostora, enostavno ne pridejo do izraza. Bi bilo pa fantastično, če bi jim to uspelo. V tej predstavi prevladajo projekcije in ostali vizualni efekti.
Alja: Vsi smo verjetno pričakovali večjo dinamiko v odnosih, hujše življenjske zaplete in preizkušnje. Moti me predvsem to, da so mi misli intenzivneje uhajale k posmrtnemu življenju in tavanju v »neobstoječem« prostoru kot k odnosom, o katerih razpredajo te osebe.
Maja: Kakšna pa se ti je zdela celotna vizualna podoba?
Alja: Super! Všeč mi je projekcija otroških obrazov na »luči«, tako dobiš občutek, zaradi česar podobe »lebdijo« v zraku, v temi, celotnemu prostoru pa daje občutek nedorečenosti, neobstoja, »tistega nikjer«, kar so avtorji predstave želeli ustvariti. Je pa bilo po predstavi možno slišati precej nejevoljnih vzdihov in negativnih kritik. S čim meniš, da si je predstava to prislužila?
Maja: Ja, se mi zdi, da sva že dosti povedali na to temo (ha ha ha). Mislim, da predstava ni ponudila tisto več, tudi ti otroški obrazi niso kupili moje naklonjenosti. So zgodbe, ki nas ganejo, so usode, ki so takšne in drugačne, ampak kaj naj s tem …? Nekako ne pride do mene. Zakaj misliš, da so te projekcije postavljene v gledališki prostor? Zaradi živih igralcev? Namreč, lahko bi bil tudi film. Razen v redkih trenutkih pred nami ni živih ljudi, ki bi se razgaljali na odru, z nami komunicirajo projicirani obrazi. Se ti zdi, da zato ni bilo pravega učinka ali tistega, kar te zadane? Sicer so bili določeni otroški igralci zelo pristni in dobri v svoji izvedbi.
Alja: Zato, ker »otroški obrazi«, te osebe komunicirajo tudi z nami, z njimi se moramo soočiti. Zato, da ustvarjalci predstave tudi nas postavijo v nedoločljiv prostor, kjer je verjetnost, da se bomo začeli spraševati o lastnem življenju, naših odnosih in vplivu, ki ga imamo drug na drugega, toliko večja. Iz predstave bi lahko potegnili ključen nauk – govori o tvojih občutjih z osebami, ki so ti blizu, ko imaš še trdna tla pod nogami.
Maja: Vsekakor gre za zanimiv princip dela in poskus združitve dveh različnih medijev, živega telesa in projekcije, odlične vizualne podobe, glasbene spremljave in melodičnost finščine. Zdaj pa na kavo, da rečeva še kakšno o življenju.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov