Srcu je imanentna ljubezen, pravi Zachary, in odkar začne biti, mu je enako imanentna tudi smrt. Med prvo ljubeznijo rojstva in smrtjo kot nenehnim minevanjem ekstremiteti zaobjemata življenje kot pretakanje, ki se zaustavlja v nostalgičnih spominih; so presečišča, kjer se tvorijo zgodbe, je ljubezen, ki ostaja zapisana v občuteni žalosti. In zdi se, da prav takšna občutja Zachary kot performer na odru plasira v dialogu s posnetim videom, ki zavzema osrednjo vlogo predstave. Video je kvazi-duhovita montaža družinskega albuma – domači videi, ki sta jih z bratom snemala kot mladostnika v preigravanju najljubših prizorov iz filma Kickboxer in jih 20 let kasneje ponovno odigravata, prizori originalnega filma Kickboxer, prizori iz kultnega filma Faces of Death, v katerem nas Dr. Francis S. Gross vodi skozi različne scene smrti in nasilja, ter rekonstrukcija »realnih« situacij njunega življenja v različnih časovnih obdobjih. Domača video smešnica karikirano posnema tako film kot realno preteklo življenje bratov, na odru v živi performerjevi prisotnosti in izvedbi – ponovitvi igre ali ponovljene igre pa ostane le še bazen tistih trpkih občutij, ki posameznika obsedajo ob pričevanju lastne zgodovine ter ob tem porajajočih se vpraševanj življenja in smrti, smisla in usode, minevanja in preteklosti.
Seveda je vse skupaj manipulacija, a Oberzan se z njeno izpostavitvijo (razlaga igre kot manipulacije z gledalci) ali poudarjeno vidnostjo (čustva izredno podčrta glasba, poznane melodije, video montaža ter v ustreznih momentih prehajanje z videa na živo izvedbo) izogne krivdi ob njeni uporabi ali možnemu očitku in v prvo vrsto postavi (seveda manipulativno) svojo »pristnost«, »iskreno« deljenje svoje družinske – bratovske zgodbe. Ali brez tega res ne gre? Kje je meja med manipulacijo in oblikovalnim avtorskim konceptom pri dokumentiranju neke zgodbe? Koliko je realnega v fiktivnem in v podvojenem fiktivnem? Ali največ pove res tisti, ki ne govori, tisti, ki dobi glas prek drugega? V disperziji med podajanjem osebne zgodbe in emocij, dokumentiranjem dveh prepletenih življenj, scenskim in video podajanjem se pojavljajo vprašanja, ki sta jih ob premišljevanju o dokumentarnem gledališču v 1. številki Arene vzpostavljali že Jasmina Založnik in Saška Rakef. Oberzan nam pripoveduje zgodbo in jo v ta namen dramatično osvetljuje. Pa nas zgodbe drugih še zanimajo? Ali drugače – kako morajo biti te zgodbe povedane in prikazane, da bodo pritegnile našo pozornost?
Zgodba ne govori le o bratu in performerju samem, ampak razpira širše (seveda si želim napisati: univerzalne, bivanjske) teme prek potrkavanja na naša občutja, plasiranja osnovne hudo emocionalne zgodbe, voajerskim vabilom v »reality-story« in ezoterično privlačnostjo skrivnosti usode. Velike reči. Površinska duhovitost zapeljuje. A manipulacija in igranje vlog niso le privilegij teatra, igra, definirana kot manipulacija izhaja iz »real-lifa«, razloži Gator, (bivši) odvisnik, ki je razvil lastne strategije (beri: nov lik), da bi prišel do droge. Uspešen brat, ki nam pripoveduje o življenju, in brat, ki s svojo odvisnostjo in zaporniškim življenjem živi »temnejše strani življenja«. Ali je res vse tako enoplastno? Usoda ni nikoli enakomerno razporejena. Trak videa mineva, duhovitost zapisa prekrije grenkobna pesem v živo: »In my mind I can't rewind, we've gone too far...«. Kar je bilo, je bilo. Bratove življenjske zgodbe zagotovo ne moreš spremeniti, lahko pa se odločiš za posvetilo. »Tvoj brat (je). Se spomniš (kaj se je zgodilo)?«. Jean-Claude Van Damm v Kickboxerju po bratovi paralizi spodnjih okončin kot posledici neuspešnega boja seveda stopi v ring. Zachary Oberzan stopi na oder. Kako izpovedati ljubezen? Kako izpovedati hvaležnost? Kako se boriti? Kako ublažiti krivdo, ker gre meni navidezno bolje v tem svetu? Čudna so pota gospodova? Zachary svojemu bratu tik pred zaključkom zapoje »You're a video star«, da pa je tudi pomembna zvezda v njegovem lastnem življenju, je bratu in nam zapel že pred tem, s celotno uprizoritvijo.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov