Lena Gregorčič, 28. 8. 2010

Orientalizem v vsakdanjem življenju ali Zakaj sploh razpravljati in problematizirati orientalizem kot pojav?

Danes je pač moderno plesati orientalske (trebušne) plese, obiskovati jogo ali kakorkoli biti del te njuejdževske struje, bi lahko rekli. Pa ni zgolj to.
:
:

»V tistem obdobju je v različnih zvrsteh umetnosti, od likovnih do odrskih, vladalo izjemno zanimanje za tajsko kulturo, ki se je razvilo v pravo umetniško gibanje, imenovano "orientalizem"«.  

Napovedni izsek za plesno predstavo Nijinsky Siam govori sicer o obdobju z začetka 20. stoletja, vendar se je filija do Orienta – orientalizem -  začela že v začetku 19. stoletja (in še prej), ko je domala obsedla Zahod. V literaturi najdemo zgledne primere za to pri Victorju Hugoju (Pesmi o jutrovem), Edgarju Allanu Poeju (Al Aaraaf) ali v Flaubertovem  Salammbu, Strindbergovi Sanjski igri in še bi lahko naštevali. »Eksotika« Orienta je v začetku 20. stoletja med drugim inspirirala tudi ruskega baletnika Vaslava Nižinskega, ki je navdušenje pretvoril v plesno predstavo Danse Siamoise. Stoletje kasneje je omenjeni ruski baletnik reverzibilno vplival na Picheta Klunchuna, tajskega plesalca sodobnega in tradicionalnega baleta, ki se Mladim levom predstavlja že drugič. Tako je nastala je predstava Nijinsky Siam, ki po besedah ustvarjalca tvori dialog med prvotno predstavo in njeno rekonstrukcijo, med Vaslavom in Pichetom.

Poskusimo se najprej kritično opredeliti do besede »orientalizem«. Ta v marsikaterem pogledu in priložnosti dobi konotacijo nečesa eksotičnega, daljnega, idealiziranega. Leta 1978 je izšlo delo, ki je zamajalo takratni (akademski) svet; to je delo Orientalizem avtorja Edwarda Saida, v katerem z zdaj že slavnimi besedami eksplicitno opozarja na ekscentričnost zahodnega sveta: »S tem, ko je zahodnoevropska kultura določila ljudem in kulturam Vzhoda neko eksotično vlogo, v katero je bilo vsajeno vse prepovedano, a hkrati želeno na Zahodu, in s tem tudi pripisane lastnosti brezmejnega, uživaškega divjaštva, je sebe kot kultivirano civilizacijo dvignila nad te kulture in si podelila praktično pravnomočni civilizatorični status upravljavca nerazvitih kultur, ne samo tako imenovanega Orienta, ampak vsega sveta.«

V tem smislu postaneta orientalizem in Orient pravzaprav način mišljenja, ki temelji na kulturni distinkciji med zahodnim svetom in - Orientom. V luči vsakdana pa je ta postal klišejska oznaka, v nemalo primerih tudi trend.

Ravno zaradi tega ponujam v premislek dejstvo, da je Pichet Klunchun preko Nižinskega, torej preko zahodnega sveta, odkril fascinacijo nad lastno kulturo.  Kljub temu da je Tajska edina dežela, ki je ušla rokam kolonizatorja, se lahko ob tem zamislimo, kako s(m)o pravzaprav zahodnjaki prepredli svet, že davno preden se je pojavila globalizacija, kot jo poznamo in razumemo danes. V našem (evropskem) kontekstu je od vedno šlo in še vedno gre za pogled na Drugega.

Azijska umetnost je nedvomno pustila globok in pozitiven pečat v evropskem ustvarjanju. Ob bok že omenjenim pisateljem se v gledališkem svetu zagotovo postavlja Bertolt Brecht, nemški dramatik in reformator gledališča 20. stoletja, ki je s potujitvenim efektom – Verfremdungseffekt – uvedel bistveno distinkcijo med epskim in aristotelovskim teatrom. Izvor V-efekta pa sega v starodavno kitajsko gledališče, ki je prav tako kot brechtovsko izrazito nečustveno in deluzijsko. Če so ozremo po prostoru uprizoritvenih umetnosti, kot »eksotična« še vedno odmeva Puccinijeva Madame Butterfly ali gejša: kot knjiga, kot film, kot opera. Potem so tukaj še haikuji in butoh ples…Spremljajmo jih z omikano distanco in ne kot eksotični »must see«.

***

ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.

Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.

Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov

 

Mladi levi

Nika Leskovšek, SiGledal, 29. 8. 2010
Khon in demon
Lena Gregorčič, SiGledal, 18. 11. 2010
Najbolj pridni bralci so dramaturgi. Berejo vse.
Iztočnica Lena Gregorčič, SiGledal, 23. 4. 2010
Čista hipnoza 50-urnega informansa Dragana Živadinova
Lena Gregorčič, SiGledal, 1. 9. 2011
Eduard Miler, umetniški vodja ljubljanske Drame