Kot je razvidno že iz samega naslova, Radio Muezzin predstavlja islamski poklic muezina, “mošejskega” uslužbenca, ki kliče vernike k molitvi, danes pa tudi vzdržuje mošeje. Predstava je nastala kot odziv na odločitev Urada za verska vprašanja, da muezine zamenjajo vnaprej posneti glasovi, prenašani preko radijskih valov. Izbris poklica, poseg v tradicijo in religijo, njeno obrednost in avratičnost, ki jo prinašajo in vzpostavljajo živi glasovi muezinov. Kako občutljiva je tema religije in še bolj njena obrednost, ki je stvar intime kot tudi kulture, iz katere prihaja vernik, smo se lahko prepričali ob prošnji predstavnice za stike z javnostjo, da fotografi v objektive ne poskušajo ujeti obreda molitve, umivanja, sesanja ipd., kljub temu da ni šlo za obred, temveč zgolj za njegovo mimikrijo. V kolikor pač gre za uprizarjanje in ne “izvajanje“ obreda, omenjena prošnja ni upravičena, temveč še bolj podčrtuje paradoksalnost predstave.
Postavitev publike je bila enako etično vprašljiva, kot je vprašljivo Kaegijevo režiranje. Postavljeni smo v vlogo voajerjev, antropologov na (umetnem) terenu, ki poskušajo razumeti, prevajati običaje, religije Drugih v jezik Zahoda, v jezik kolonizatorja. Posredna, a hkrati še bolj “avtentična” turistična izkušnja, ki, predvidevam, mnoge navda z občutkom vedenja in razumevanja. Izkušnjo bi lahko primerjali s turističnimi atrakcijami, ogledi t.i. »avtentičnih vasic«, v katerih je vse videti, kot je bilo nekoč, kjer življenje teče na način, kot je tekel pred prihodom »civilizirane« bele rase. Ogled uprizoritve, s katero se hrani nikdar potešeni turist. Kljub zavedanju, da gre za uprizoritev, da Resnice (če jo je kdo iskal) ne bomo dobili, še manj razumeli, je nelagodje v meni naraščalo. In z njim vprašanja o živalskem vrtu, orientalizmu, (post)kolonializmu, sodobnem turizmu, nacionalizmih, avtentičnosti, vlogi umetnosti ...
Je predstava danes aktualna? Kako jo prebirati, prenašati na politični kontekst sodobne Evrope? Pomislimo le na neuspeli poskus izgradnje mošeje pri nas, na Sarkozijevo prepoved nošenja burk v javnem prostoru ... Predstava potrjuje oddaljenost med “NJIMI” in “NAMI” ter s tem samo še dodatno potrjuje “upravičenost” posegov politike na polje človekovih pravic. Ponovno se spomnimo na Sarkozija in njegov pregon Romov iz Francije, na Abu Ghraib ali številne druge ekstremne primere družbenega izločanja Drugačno/DRUGI, kar je zanimiv/-o le do točke, ko nam ne pride preblizu.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov