Mojca Jug je skupaj z Nevenko Koprivšek oblikovala letošnje Mlade leve. Je ena najbolj izkušenih slovenskih producentk in organizatork; aktivna tako na mednarodnem področju (v mreži IETM), kot na »domačem terenu«; v rednih stikih z vsemi, ki delujejo v Stari elektrarni. Poleg koordinacije enega večjih prostorov za sodobne umetnosti v Sloveniji je njena glavna vloga funkcija biti »na preži« za predstavami, ki vsako leto konec avgusta končajo na »jedilnem listu« Mladih levov. Z levinjo, ki s festivalom diha skoraj najdlje, smo se pogovarjali o tem, kakšne predstave izbira, kako to počne, kakšen je letošnji izbor in – zakaj ni drugačen.
PREDSTAVE, PREDSTAVICE
Si imela letos pri izboru večjo vlogo kakor prejšnja leta?
Ne morem reči, ali gre za večjo vlogo. Kakšno leto se zgodi, da imam več časa in več potujem. Letos sem videla veliko predstav, precej o njih slišala ali se pozanimala. Preden se na koncu za nekaj odločim, se seveda o tem pogovarjamo in posvetujemo.
Je izbiranje predstav potemtakem kolektivno delo?
Izbor je vedno stvar dialoga, včasih tudi širšega, s celotno Bunkerjevo ekipo. Katarina (Slukan) na primer je lani videla delo v nastajanju Frankenstein project, in naju z Nevenko tako navdušila, da sva šli predstavo pogledat. Na Bunkerju je v zvezi s tem kar odprta politika, saj precej upoštevamo mnenje drug drugega.
Kje vidiš največ predstav, ki bi prišle v poštev; na platformah, festivalih, ali posamično?
Ni pravila. Gremo na vse; vidimo veliko stvari, sicer pa »obiske« vedno združujemo; povabijo te na predavanje, vidiš še tri predstave ali dobiš kakšno priporočilo. Samo zaradi Radio Muezzin sem se na primer pred dvema letoma odpeljala v Berlin. Nekatere predstave moraš videti, kakšno vzameš tudi preko dvd-ja. Rada grem na Kunstenfest, ker je velik festival, kjer je vedno kaj zanimivega. Včasih ne najdem nič, kar bi mi bilo všeč. Letos sem bila na Teater der Welt, ki je vsake tri leta, pri čemer je zanimivo videti, kakšne so razsežnosti tovrstnih festivalov. In seveda, s kakšnim denarjem delajo oni, in s kakšnim mi.
Na eni strani je denar, na drugi pa lokalno okolje.
Seveda. Tema predstave Radio Muezzin na primer govori o islamu, minaretih, religiji, in zdelo se nam je, da moramo to predstavo pokazati. Tudi zato, ker vlada neko čudno vzdušje, kar zadeva islam. Po treh letih dogovarjanja se nam je končno uspelo časovno uskladiti, začetek in konec ramadanskega obdobja je namreč neprimeren čas za turnejo, tokrat pa mujezine gostimo sredi ramadana.
Za katero od letošnjih predstav pa bi lahko rekla, da odpira polje, ki ga do sedaj ni?
Konceptualno mislim, da smo festival zastavili malo širše. Kljub temu, da nismo iz področja vizualnih umetnosti, imamo dve razstavi. V tem smislu gremo v novo polje. Po drugi strani vsebuje vsaka predstava nekaj, kar se nam je zdelo vredno predstaviti, ne vem pa, če je katera »novum« ali predstavlja neko novo odkritje. Lansko leto smo imeli produkcijsko gledano dokaj velike predstave. Letos je več miniatur; imamo tri solo predstave, ki so močne in velike v igralskem smislu. Gre za avtorske projekte izjemnih igralcev Josa Houbena, Zacharyhja Oberzana, Dirka Opstaeleja, s posebno karizmo in zanimivo tematiko.
V bistvu gre za neko »zrelo« avto-poetiko performerjev, ki so tudi del širših kolektivov. Podobno je na primer tudi s solom Primoža Bezjaka.
Tudi, prav tako gre za igralca, ki je tudi gibalec in ima zanimivo temo. Primoževa predstava nam je v posebno veselje tudi zato, ker se je res izkazal tudi kot avtor, ne samo kot performer. Naj povem še, da skupaj s Katarino Stegnar in Brankom Jordanom trenutno pripravlja avtorsko predstavo, ki bo jeseni v Stari elektrarni.
Bi lahko rekla, da so se lanski Levi usmerili »nazaj v gledališče«, letošnji pa naredili premik na performerja oziroma na pripovedovanje zgodb?
Ja, vsak pripoveduje eno zgodbo. Dirk Opstaele pripoveduje tekst Rolanda Schimmelpfenniga Arabska noč kot dialog med njim in pianistko. Jos Houben pripoveduje o tem, kako nasmejati gledalca v gledališču, kar je gotovo ena težjih nalog. Tudi Zachary Oberžan je izjemen pripovedovalec, nekdanji član Nature Theatre of Oklahoma. Letošnji program ima tudi azijski pečat, imamo tri azijske predstave, dve Pichetovi, tretjo Toshikija Okade.
V čem je denimo »azijski kontekst« v primeru avtopoetik drugačen od evropskega?
Od izbora tem, ki se jih lotevajo, in načina, kako so narejene. Predstava Toshikija Okade na primer govori o japonski družbi, ki je že sama po sebi delovna, službena, precej drugačna od naše. Veliko pove z malimi premiki. Pri Pichetu gre spet za njegovo poetiko, za njegovo »odkrivanje Nižinskega«. V Nijinsky Siam ugotavlja, kako je bil pred sto leti Vaslav Nižinski fasciniran nad tradicionalnim siamskim plesom, sto let kasneje pa ga je Pichet odkril in predstavlja to na svoj način. Njegovi gibi so mogoče popolnoma enaki evropskim, ampak mesto, iz katerega izhaja, in način, na katerega vzpostavlja primerjave s situacijo danes, je drugačno.
Pri nas skoraj ne vidimo tovrstnih predstav iz oddaljenih držav …
Res je, zato bi bilo super, če bi imeli na primer pet predstav z Azije manjšega obsega, da bi lahko tovrstno poetiko še bolj izostrili. Za »oddaljene predstave« je pomembno, da sam potuješ in sam raziskuješ. Včasih je dovolj, da te neko področje vznemirja in da čutiš, da je polno ustvarjalnega potenciala. Ko si na nekem področju več časa, spoznaš lokalno sceno in poiščeš akterje, ki so zanimivi. Znotraj Evrope je to enostavno, saj smo vsi povezani.
VRT MIMO GREDE
Festivalski kontekst zunaj odra je letos obarvan zeleno. Kakšna je pot iz »Moje ulice« na »Vrt mimo grede«?
Gre za vprašanje javnega prostora; našega odnosa do njega in tudi pravice, da si ga vzamemo. Lani smo na primer zaprli ulico, ki je postala naša, ne samo za avtomobile. Zavzetje javnega prostora hkrati prinaša tudi odgovornost, saj moraš zanj skrbeti. Letošnje leto smo si zamislili zeleno in načrt je, da Vrt mimo grede nadaljujemo tudi drugo leto. Letos smo predvsem raziskali, kaj si ljudje želijo in kaj bi se dalo narediti, to nam odpira prostor za konkretne akcije in tudi načrte za prihodnost. V okviru festivala bo nekaj mikro akcij, kot na primer: razstava »V iskanju zelene četrti«, nastala na podlagi raziskave in želje, da bi ljudje v zemljevide vrisovali svoja opažanje in predloge za sosesko. Razstava se bo nadaljevala s sprehodi po soseski, ki jih bodo vodili gostje, ki bodo na svoj način predstavili sosesko.
Ravno v kontekstu uporabe vidim bolj celostne nastavke kakor lansko leto; zeleno, rastline, vrt, kuhanje. Kot socialni kontekst za umetniško rezidenco. Imate letos kakšno?
Letos nimamo rezidence in o tem tudi nismo razmišljali. Prizadevamo si vzpostaviti projekte, v katere lahko vključiš ljudi; bližjo ali daljno okolico. V naseljih se izgublja občutek skupnosti, prizadevanja in želje, da se za določeno stvar skrbi in da vsak prevzame del odgovornosti. Seveda ne pričakujem čudeža, ampak menim, da je ponovni stik s sosedi vendarle določena rešitev. Naš cilj je, da ljudi motiviramo, jih povabimo k akciji. To je naše mesto, to je naša soseska, v njej se moramo dobro počutiti in včasih tudi sami kaj narediti.
Kako tovrstne participatorne in globalne teme izbirate, na kakšen način si sledijo?
Smo del mreže Network 2020, ki se ukvarja z okoljskimi in podnebnimi spremembami, kar pomeni, da skušamo razmišljati široko; o kvaliteti bivanja in trajnostnem razvoju. Znotraj mreže je Bunker začel razmišljati o teh temah in v tej smeri hočemo delati naprej. Ideje za temo pa se ob tem enostavno »zgodijo«. Lani smo izpostavili ulico, vrt je logično nadaljevanje. Zavzameš ulico, da pokažeš, da je tvoja, da na njej nočeš avtomobilov in iščeš naprej; kje so zelene površine in kako bi se jih dalo »zavzeti« ali ustvariti nove. Tudi stvari, ki se dogajajo okoli nas, spodbujajo razmislek o okoljskih spremembah.
FESTIVALSKA »ČAROVNIJA«
Če primerjamo čas festivala in ne-festivala, deluješ po eni strani kot praktik, po drugi kot nekdo, ki opazuje iz distance …
Zame osebno to ni problem. Imam popolnoma drugačen odnos do tega, kar delam v Elektrarni, kjer imam v večji meri vlogo managerke, koordinatorke, pri čemer poskušam biti res »dober servis« gostujočim skupinam. Pri Levih pa gre predvsem zato, da izbiram predstave, v katere verjamem in za katere si želim, da bi jih pokazali tudi drugim. Tudi če mi niso v celoti všeč, me pri vsaki nekaj vznemiri ali spodbudi, za kar verjamem, da bo vznemirilo tudi občinstvo …
Posebno vznemirjenje je verjetno tudi v festivalskem vzdušju samem …
Za nas v Bunkerju je festival praznovanje. Vsi veliko delamo, smo utrujeni, ampak vsak dan na primer prihajajo ljudje v Bunker na kavo. Smo festival z obrazom; umetnik, ki pride, točno ve, kdo je producent, kdo je PR, kdo je direktorica, kdo je tehnik. Na festivalu vidiš vse obraze. To je zlata vredno, saj veliko festivalov to izgublja. Na takšen način je tudi lažje komunicirati in lažje reševati težave. Vsake predstave se enako veselimo in za njo držimo pesti. Po predstavi skupaj pijemo pivo, pa če smo še tako utrujeni. Vsak je vabljen v Drugo pomoč, da na primer vpraša Picheta: »Kaj si ti s tem mislil?« Na podlagi izkušenj iz tujih festivalov točno veš, česa nočeš in česa svojim gostom ne boš dal.
Ali misliš, da je bilo Kaegija kaj lažje dobiti, ker se je na festivalu dobro počutil?
Vsekakor je imelo svoj vpliv. Za nas so se res zelo potrudili, kot smo se mi za njih. Poleg tega vsi vedno pohvalijo ljubljansko publiko, ki zna umetnika nagraditi in ceniti vložen trud.
Na letošnjih Mladih levih so kar štirje »povratniki« (Pichet, Kaegi, Bolze, De Utvalgte)
Na festivalu imamo velikokrat povratnike. Malo se sicer navežemo na umetnike, vendar jih ne vabimo nazaj zato, ker jih imamo radi, ampak zato, ker so naredili še eno dobro predstavo, ki jo hočemo pokazat. Gre bolj za določeno estetiko, za smer; ki jo posamezniki razvijajo.
Morda je letošnji festival morda še najbolj nasproten začetnemu »Junge Hunde« konceptu predstavitve mladih umetnikov, saj so vsi avtorji že kar precej uveljavljeni.
Res je. Kljub temu bi si želeli več »newcomerjev«, ampak vsaka sezona ni enako dobra. Vedno pa bomo iskali ravnotežje med manj uveljavljenimi avtorji in večjimi zvezdami. Ne moremo trinajst let imeti mladih zvezd, ker jih vsako leto tudi ni. Sproti ko je festival rasel, so se tudi pričakovanja publike povečala. Dobro se mi zdi razmerje, da imamo nekaj velikih imen in nekaj mladih, neuveljavljenih.
Tudi slovenskih predstav je manj kot prejšnja leta. Zakaj konkretno na primer letos ni predstav Nomad Dance Academy?
Načrt, a ne zaveza, je bil, da v program umestimo tudi Nomade.. Zelo všeč nam je bila ena predstava, ampak potem nekako ni ustrezala okviru festivala. Nasploh menim, da je program NDA dobro zastavljen, saj z njimi tudi drugače precej sodelujemo. Ker letošnji Levi konteksta predstavitve večjega števila mladih niso mogli ponuditi, sva se z Nevenko odločili, da jih letos ne uvrstiva v program.
Vendarle je »ključ« za izbor predstav tudi določen multi-medijski pristop oziroma več-žanrskost, ki je umeščena v predstave same.
Festival zadnjih nekaj let imenujemo zgolj mednarodni in ne več festival gledališča in plesa, ker se mi zdi, da se nam ni potrebno žanrsko omejevati. Tanja Lažetić je bila na primer začudena, da smo jo povabili k sodelovanju, saj nismo vizualni festival. Pa sem rekla, Tanja, mi lahko naredimo, kar hočemo! Imamo lahko pet koncertov, če nam to ustreza!. Če je zanimiva razstava ali interaktivna inštalacija, jo bomo pač umestili v program! Seveda imamo koncept, ampak formo je danes težko določiti.
Leta 2005 ste sicer že poskušali s spremembo forme festivala.
Sprememba forme je bila povezana s pridobitvijo Stare elektrarne. Če bi bilo več denarja, bi lahko imeli na primer mednarodni program celo leto, večje predstave bi igrale dalj časa. To smo si želeli, zato smo festival spremenili. Sprememba ni bila dobro sprejeta; občinstvo ima raje skoncentrirane dogodke, pa tudi finančno je bila prevelik zalogaj. Ljudje so bili ob spremembi 2005 prav malo jezni na nas, češ, pa zakaj ste to naredili? Sicer festivali vsako leto delajo bolj ali manj enako; Bunker to »razliko« ustvarja ravno s »socialnimi« projekti, ki nam omogočajo, da nikoli ne postane dolgčas, saj jih stalno spreminjamo, nadgrajujemo in raziskujemo nove terene.
Kaj pa so tvoje osebne vizije glede festivala? Več povezovanja, dobrih predstav, ali morda oddaljeni konteksti, na primer Avstralija?
Vse to. Da bi imeli možnosti predstaviti stvari, ki jih je težko videti, odkriti kaj novega, vpeljevati male novosti in prijeme, ki lahko festivalu dodajo nove dimenzije. Absolutno je cilj ohraniti interaktiven del, se čim bolj povezati s tem, kar delamo znotraj naše četrti in formo dogajanja desetih dni vpeljati v elektrarno skozi vse leto ter - nasloviti nova občinstva.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov