Hot Pepper. Air Conditioner. The Farewell Speech. Kliničnost in sterilnost pisarniškega minimalizem, intenzivna svetloba in barva, omlednost besed rezanih stavkov. Recidiven, stereotipen in mukepoln vsakdanjik. Ne-zaposlenost. 3 honorarci, 2 sodelavca, 1 odpuščena. Pogovor, dialog, monolog. Absurdna vrzel: geste kot igranje vs. telesno gibanje kot odzivi na glasbeno podlago. Priprava zabave, pritoževanje zaradi mraza/osvajanje, poslavljanje. Lonec motsu/izakaya, 23 stopinj Celzija, škržat (hvala Ljubljanskim mlekarnam za Toma, Lučko in Ježka). Nesmiselni nesmisli, neartikulirano prizadevanje za komunikacijo, lesena socialna interakcija. Verbalni absurd, gibalni nesmiselni smisel. Čudaška, nekoliko neskladna in zamrznjena gestikulacija, zgoščena v subtilno humoren pas de deux, mladi uradnik in njegov (potencialen) predmet poželenja.
Nam neznane telesne kretnje strukturirajo izmišljen estetski gibalen izraz, so kontinuirane in sinhrone z govorom, še veliko bolj z glasbo. Ta avtomatična odzivnost telesa, kaotična, brez osnov, zasnov, podlage. Zakrneli, bizarni telesni tiki in pretirano ekspresivni premiki, skupaj s ponavljajočimi gestami in zankami v jeziku, da pospešijo gledališki čas. Gibalna improvizacija na tekstovno podlago se zloži in poenoti, omogoča zmago nad jezikovnimi barierami (in gostovanja na festivalih po vsem svetu). Okada, njegova samosvoja raziskava giba in idiosinkrazije. Seveda, glasba vpliva na pulz, dihanje, krvni tlak, kožo, zenice in možgane oziroma na frekvenco in amplitudo naših možganskih valov. Irena Štaudohar v SP: »Oliver Sacks je prepričan, da ima glasba čudežno moč, saj se zdi, da lahko organizira delovanje možganov in naše akcije.« Melodija, ki pomaga nadzorovati impulze in tike. Dve vrsti odzivov na ritem, eden ne more obstajati brez drugega – telo najprej zasliši ritem, nato reagira. Ritem je tisti, ki organizira, spravi v red, uskladi - tudi telesno gibanje in fizično premikanje v času. Naši sozvočni telesni ritmi, kot so srčni utrip, hoja, vdih-izdih. Pred nami pa Okadovska koreografija na Johna Cagea, Tortoise, StereoLab in John Coltrane.
Režiser združi dve disciplini - ples in gledališče, da lahko dodobra izrabi vse njune možne metode. Ne ples, temveč gib pod diktatom ritma glasbe. Neskladno skladen zgib akterjev kot edinstven, artikuliran koncept telesa, ki kljubuje konvencionalni ideji koreografije. Repetitivno gibanje, iteracija besed in refren ritma v glasbi, nekdo mi šepeta, da je tako v transu kot v Ambasadi Gavioli (?), drugi govori o agresivni verziji taj čija (ki pomirja?). Vsekakor pa: (Glasba + besede) +/ 4 gibanje = Okadova atmosfera.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov