Plesna predstava »Invalid« je vaš prvi solo projekt na festivalu Mladi levi. Kako pa je z vašimi ostalimi projekti na festivalih?
Redno gostujem. Nazadnje sem gostoval s predstavo Move as, koreografinje Žane Premuš, na festivalu plesnih solov v Budimpešti, sicer pa s skupino Betontancem redno gostujemo. Januarja nas čaka ameriška turneja s predstavo Show your face. Obiskali bomo Minnesoto, Chicago, Los Angeles in New York. Pravzaprav bi lahko rekel, da gostujem z vsemi projekti na neodvisni sceni. Festivali mi zares niso tuji.
Mi lahko poveste kaj več o samem nastanku predstave Invalid?
Sodeloval sem pri prvi predstavi Vie Negative, v kateri smo se ukvarjali z jezo. To je bilo leta 2002. Sodelovalo nas je več, vsak je imel svoj prizor, igrali smo v Moderni galeriji. Po celotnem ciklusu Vie Negative, kjer je bila osnovna tema vsake predstave eden od sedmih smrtnih grehov, je nastala Via nova. Koncept izhaja iz Vie negative, režiser Bojan Jablanovec pa je iz predstav izbral posamezne prizore ali avtorje in skupaj z njimi naredil celovečerne predstave. Tako je nastala tudi predstava Invalid - torej iz moje poškodbe kolena, mojih resničnih izvidov te poškodbe, ki sem jih uporabljal že v predstavi Via Negativa: odvod Jeza. Pri nastajanju predstave sta sodelovala tudi Tomaž Grom, ki je naredil odlično glasbo in Gregor Luštek, ki je naredil koreografijo, čeprav sem jo sprva hotel narediti sam. V Invalidu smo želeli imeti popolnoma čisti ples, brez kakršnihkoli pomenov, zgodbe. Želeli smo torej nekaj, kar je zelo težko. Zato sem tudi povabil Luštka, ki je moj dober prijatelj in v odlični formi.
Zakaj ste se v ciklu Sedmih smrtnih grehov odločili za jezo?
Izbrano je bilo s strani režiserja. Hotel sem sodelovati tudi pri drugih grehih, vendar se ni izšlo, vmes so prišle druge stvari…
Zgodba v Invalidu je tudi vaša osebna zgodba. Mislite, da se osnovne ideje ne bi dalo izpeljati skozi zgodbo ali dogodek nekoga drugega ali poseči po fiktivni zgodbi?
Princip Vie negative je, da ne glede na to, da je tam režiser, torej Bojan Jablanovec, imaš popolnoma odprte roke. Se pravi: na določeno temo delaš prizore, ki jih nato kažeš vsem. Ni tradicionalne vloge režiser-igralec. Na vaji predstaviš prizor na dano temo . Vsi, ki so v tem projektu, torej igralci, performerji, režiser…, gledajo tvoj prizor in takoj sledi reakcija, analiza prizora. Na podlagi teh pogovorov spreminjaš prizor, delaš stvari jasneje.
»Brez zdrobljenih kolen in komolcev, brez poškodb v tem sistemu ni mogoče niti uspeti niti obstati,« piše v opisu predstave Invalid, zato sprašujem, katere teme še odpira omenjeni performans? Kam se razteza?
Če greva na začetek: ko sem delal Jezo, sem ugotovil, da moja jeza izvira iz poškodbe. Jeza je v bistvu čustvo, ki je enkratno in zelo močno, lahko pa se nekje »zadaj« tudi akumulira. Recimo, vedno ko sem prišel v ustvarjalno formo in sem bil kreativen, sem se poškodoval in to je pomenilo – pomeni dva meseca nedela, rehabilitacije. Vseskozi sem imel »vklop/izklop«. Istočasno pa za svoje koleno nisem dovolj poskrbel. Pojavi se krivda, posledica je jeza. To je nekje, zelo na kratko, bila tema v Jezi.
Pri Invalidu sva z Bojanom bolniške izvide vzela samo kot sestavni del Jeze in jih uporabila popolnoma drugače. Predstava sama po sebi niti ne govori toliko o moji poškodbi, pač pa odpira vprašanje ustvarjalca/umetnika v hipernesenzibilneme svetu. Se pravi : tudi če si zelo dober plesalec, z odlično tehniko, je to še vedno premalo. Na odru moraš narediti sceno oziroma koreografijo, ki je ekstremna, moraš postati spaka, biti cirkusant, si odrezati jezik, spustit malo krvi,.... Dandanes je vse v ekstremih in to na vseh družbenih področjih. Resničnosti šovi, resnični posnetki. Vse hočemo videt, vse mora biti bolj ekstremno, kot je neka fikcija.
Če nekoliko parafraziramo zgornjo misel o zdrobljenih kolenih in komolcih – kako se ta (pol)invalidni sistem odraža v slovenskem teatru, torej ta odnos umetnika in sodobne družbe?
Mesto umetnika v trenutni družbi je takšno, da se mora prodajat, če hoče preživeti. Vsako gledališče, celo nacionalno ali mestno, ima zagotovljen nek denar samo, če upošteva in zadovolji pravila. Premier mora biti določeno število, imeti morate določeno število gledalcev, če hočete dobiti toliko in toliko denarja. In to so številke. Kako težko je to izven institucij, pa več ne zanima nobenega.
V performasu sodelujejo tudi gledalci. Ste kdaj naleteli na kakšen negativen odziv, morda kdo ni hotel sodelovati?
Predstava je zelo inteligentno narejena in zelo nežna do publike. Vedno prosim človeka »a mi lahko prideš pomagat«. Nič ni ekstremnega. Je pa res, da ko ljudje gledajo, pride prej do sočustvovanja z mano, kot do odpora. Z Bojanom nisva hotela govoriti konkretno o invalidih ali hendikepiranosti , vendar odnos gledalca do dogajanja na odru sproži situacijo, ki jo prepoznamo kot odnos ljudi do hendikepiranih. Torej, kot pretirano sočustvovanje ali nerodnost kako pomagati … Zaradi tega to odlično deluje na odru.
Malo za hec, malo za res: je vaša zdravniška agonija dobila epilog?
Po vseh teh letih sem končno našel ortopeda, ki razume, kaj in kako delam, kakšni so urniki in mi gre zelo na roko. Njegov e-mail imam tudi v predstavi. Z njim sem prišel do nekih zaključkov, kaj bi moral operirati, kakšna naj bi bila ta operacija, ki pa pomeni tudi šest mesecev do enega leta nedela. A trenutno še nisem prišel do tega.
Čeprav ste sedaj že dve leti zaposleni v Slovenskem mladinskem gledališču, še vedno delujete na neodvisni sceni. Zakaj?
Ko sem končal akademijo, sem bil sedem let svobodnjak, večino projektov sem delal na neodvisni sceni, kjer je postopek vedno drugačen. Samo izhodišče je drugačno; ni teksta, ni drame in predstave, ki sem jih delal, so bile gibalne, lahko tudi čisto plesne. Predloga ni dana, ti sam si avtor vsega, skupaj s sodelavci ustvarjaš na neko temo. Ta princip mi je tudi nekako najboljši, najbolj ustvarjalen. Res imaš svobodo, kako in kakšen jezik boš uporabljal.
Če je tako – zakaj ste se sploh odločili za redno zaposlitev?
Podvržen sem k temu, da me vedno zanimajo stvari, ki jih še nisem delal. V »klasičnem« gledališču sem kot »svobodnjak« sicer sodeloval kot gost, nisem pa bil nikoli zaposlen v nobenem gledališču. Sem pa vedno menil, da če bi se kdaj zaposlil, bi to bilo Slovensko mladinsko gledališče, ker je tam meni najbližji način dela, tudi gledališče samo, z vsemi režiserji, ki v njem sodelujejo, dela nekoliko drugače.
Kaj pa pripravljate v prihodnji sezoni?
Sezono bom začel v Slovenskem mladinskem gledališču, in sicer z monodramo o Nižinskem, se pravi o Vaclavu Nižinskem, ruskem koreografu. Istočasno smo v zaključni fazi s projektom Betontanc Ltd in trenutno delovnim naslovom Sami norci. Smo samo trije igralci, Katarina Stegnar, Branko Jordan in jaz. Sami smo hkrati režiserji, scenografi in nastopajoči. To je res projekt, ki sem se ga zelo veselil, še preden smo ga začeli in se ga veselim zdaj, ko delamo in upam, da bo fajn.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov