Politični govor za medije je svojevrsten performativni in tekstualni žanr, ki ohranja določene stalne retorične in vsebinske značilnosti ne glede na ideološko provenienco. Pravzaprav so razlike med govori tako minimalne, da je dovolj, če izločimo konkretne časovno-krajevno-osebne reference (Who, What, Where, Why and How), pa lahko z raznovrstno kombinacijo odlomkov različnih govorov ustvarjamo vedno nove in nove govore (kot je nedavno tega pokazal tudi eden izmed "plagiatorjev" tujih političnih govorov, svojčas na samem vrhu slovenske politike). Vse pa poleg retorične sorodnosti druži tudi bolj ali manj ista funkcija: ustvarjanje vzdušja strahu, krize in legitimacija domnevno "nujnih" posegov (v skrajnosti: vojaških napadov).
Prav to sta v svojem novem performativnem delu, rekonstrukciji političnega govora na novinarski konferenci, storila vizualni umetnik in predavatelj na fakulteti za medijske in kulturne študije Rod Dickinson in pisec Steve Rushton s pomočjo dveh igralcev. Postavljeni v okolje novinarske konference (s prostorsko razporeditvijo odra in avditorija) smo bili priča štafeti političnega frazarjenja dveh akterjev, panoji v ozadju, s katerih sta prebirala govore, pa so z natančnimi citati posameznih segmentov razkrivali njihove realne provenience (torej: kdo, kaj, kje, kdaj, zakaj in kako): od Margaret Thatcher prek Billa Clintona, Baracka Obame, Fidela Castra, Angele Merkel, Janeza Janše, Richarda Nixona, J. F. Kennedyja do Jimmyja Carterja, Nelsona Mandele ... Združitev govorov politikov po hladni vojni, ki prihajajo iz tako radikalno različnih in tudi nasprotnih si političnih opcij, v govora dveh anonimnih govorcev, razlika med številnimi avtorji govorov in dvema akterjema, ki sta jih verbalizirala, deluje kot nekakšna potujitev, ki poudarja fiktivno in performativno naravo tako pričujočega dogodka kot tudi dogodka "resničnega" političnega govora.
"Psevdodogodek" je oznaka, ki jo je leta 1962 izumil Daniel Boorstin za dogodke kot so novinarske konference, predsedniška soočenja ipd., in katerih značilnost je, da sami po sebi niso pravi dogodki, temveč obstajajo zgolj zato, da bi omogočali medijsko poročanje o njih, kot zapiše Steve Rushton v eseju They came to see who came (citat Warholovega opisa nastanka nekega sorodnega medijskega dogodka). Specifična medijska forma pa je nato tista, ki s svojo medijsko povratno zanko "ustvarja realnost" (občutek krize, strahu …) in legitimira akcijo (pomislimo samo na medijsko produkcijo prepričanja javnosti v obstoj orožja za množično uničevanje v Iraku).
Odtujitev govorov od njihovega resničnega vira, njihova združitev v dveh novih, anonimnih akterjih (ki, mimogrede, med "prizori" mehanično, kakor lutki menjavata mesta na podijih), njihovo izpisovanje in citiranje na panojih ter očitna prisotnost kamer in fotografov torej poudarjajo fiktivno, medijsko naravo dogodka in njegovo zgolj poljubno navezanost na katerokoli politično opcijo, a to poudarjanje danes deluje že nekoliko redundantno. Dejstva o medijskoretorični naravi političnih govorov, ki jih demonstrira in poudarja Closed Circuit, so dejstva, ki so (ne nujno posebno kritični ali izobraženi) javnosti že dolgo znana. Daleč od tega, da bi bil s svojo potujitveno formo provokativen, nam servira to, kar vsi že dolgo vemo in s čimer se vsi (bolj ali manj) strinjamo. Ta splošna resnica niti ni rezultat kake predhodne problematizacije niti začetek kakega novega razpiranja vprašanj, temveč izvisi kot golo (nespremenljivo) dejstvo. Kot taka zgolj spodbuja to, kar Sloterdijk imenuje "cinični um", torej zavest o problematičnosti stanja stvari brez refleksije o tem, kako to stanje spremeniti. Zaključek kratke performativne rekonstrukcije politične novinarske konference zato bolj kot obotavljajoči sklepni aplavz prikliče zdolgočasen obstanek na stolih v pričakovanju neobstoječega nadaljevanja: "Že prav, in kaj potem?"
Zasnova: Rod Dickinson v sodelovanju s Stevom Rushtonom
Nastopajoča: Albert Welling, William Neenan
Maska: Vesna Mršič
Projekt podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana
Zahvale: Arts Council England, Smart Project Space
Produkcija: Aksioma – Institute for Contemporary Art, Ljubljana / www.aksioma.org
Soprodukcija: Zavod Bunker
Trajanje: 30 minut
Predstava je v angleškem jeziku.