Zatemnitev. Na oder pride on, flamski igralec, režiser in koreograf Dirk Opstaele in ona, pianistka Iris de Blaere. Ona mirno sede za klavir, on se postavi v luč na sredini odra. Začneta. »Vroča poletna noč. Blok C 7-32. Vode ni. Hišnik Lomeier. Dvigalo. Nadstropja.« Igralec niza besedo za besedo, stavek za stavkom. Izčiščen, kar deloma surov tekst izgovarja z neverjetno živostjo, ujeto med melodije pianistkinih prstov in rahlo gibajoče se telo, ki z zmehčanimi gibi okoli svoje osi rahlja zgoščenost izrekanja, surovost železobetona in vročino, ki se tiste »arabske noči« lepi na usta stanovalcev boka. Hišnik Lomeier, Lea Dehke, Angelo, Fatima Mansur, Khalid … S(m)o tukaj in s(m)o tam. Skoraj hkrati. V sedmem nadstropju ali v Istanbulu, v katerem avtor teksta, nemški dramatik srednje generacije Roland Schimmelpfennig, spretno pelje »življenje, sanje, misli in fantazije petih prebivalcev stolpnice v vročo poletno noč, v kateri se čarobnost, pravljičnost in fantazije prepletajo z grobo banalnostjo urbanega bivanja,« kakor zapiše Tatjana Gregorič ob slovenski uprizoritvi Arabske noči marca 2003 v SNG Nova Gorica (režija Diego de Brea).
In če format teksta v igralski zasedbi omogoča odstiranje medprostorov in dimenzijo pogleda »drugam«, v prazen prostor, v razpetost med irealnim in realnim, se v izvedbi enega igralca na odru začne razpirati drugačne vrste prostor; namreč prostor »begajočega pogleda«, vpetega med zgornji »prostor teksta« (mesto nadnapisov) in spodnji »prostor uprizarjanja«, v katerem vlada neumorno prožni Dirk Opstaele, ki s filigransko natančnostjo izgovarja stavek za stavkom in ritmično gradira eno situacijo za drugo. Po eni strani se zdi, da pripoveduje zgodbo, ki se ciklično upira lastni linearnosti, po drugi strani pa, da z obema rokama hkrati »stiska« mesto pogleda s tako močnim prijemom, da ne popusti niti takrat, ko naglo poklekne k mizici, na kateri ima čaj in ob njem tekst. Sede. Si natoči čaj. Izpije. Obrne tri strani teksta. Naglo vstane. Da pianistki znak, da nadaljujeta. To se zgodi natanko trikrat.
Angelo je lik, ki se znajde na sredini steklenice konjaka, in se na koncu vrže iz nebotičnika. Fatima ima nož v roki in ubije Khalida. Hišnik Lomeier in Lea se poljubita. Ljubezen in smrt. Tako blizu, tako hkrati. Pred tem ali po tem. Vendarle se mi ob tekstu porajajo predvsem geopolitična vprašanja; kot na primer, kako to, da je Istanbul, mesto s 17 milijoni prebivalcev, v katerem se pogled na neskončne strehe človeških bivališč nikoli ne konča, lahko simbol za arabske noči, za puščavo, za žejo, za pesek, za vodo, za harem, za šejke??? Zakaj imamo na eni strani »spečo Leo«, lepoto, katera vnema srca prebivalcev bloka, in Fatimo, ki konča z nožem v roki, sicer pa dela v pakirnici? Tovrstno ČB slikanje »oddaljenega sveta« lahko vsak režiser sproti postavlja v pastelne tone oziroma prestavlja po »šahovnici« sveta znotraj črne škatle. Z več ali manj igralci. Bolj ali manj gibajoče. Vendar vedno natančno – in porajajoče.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov