Intro: Mini teater, nedelja. Dirk stoji pred klavirjem, brez scenografskega, kostumografskega in svetlobnega dekorja, izčiščen, goli oder (še tega ne potrebujemo), on in pianistka Iris.
Time out: Hipec, namenjen glasbi. Čakamo pravi takt.
Nedeljski večer je čas za pravljice in Dirk postane moška verzija Šeherezade, ki nas hipnotično odpelje v zgodbe, od banalnosti predmestja do puščave in harema, v samo Tisoč in ena noč. Ni težko, saj je Dirk izjemen pripovedovalec, mojster igre, vladar časa, ritma in zvoka, natančen, pedanten in precizen do zadnjega tona ali atoma. Predstava deluje kot uglašen godalni kvintet v igri, glasbi in pripovedi. S spremljavo klavirja, seveda.
Time out: Prosim, od sedaj naprej nič več fotografij, OK?
Hm. Ne razumem flamskega jezika, zato sem primorana brati angleške podnapise, ki visijo nekje nad Dirkom (slovenski še višje). Ni tako enostavno sinhronizirano plavati z njegovo besedo in obrazno mimiko, čeprav se premakne komaj za meter v svojem krogu (oz. dva metra do svojega čaja). Vendar je dovolj, da razumeš le imena in njegova do zadnjega detajla izvršena igra, ekspresivni minimalizem, na milimeter prilagojen notnemu črtovju njegove Iris za klavirjem, te povlečejo s seboj. Glasba, za vsak lik stkana v svoj vzorec, ustvarja filmskost predstave. Od pravljice, trilerja, avanturistične, erotične oziroma romantične drame do filma noir.
Time out: Čas za čaj
Torej, Fatima čaka na klic. Lea spi na kavču (menda je otroštvo preživela v haremu), ovdoveli hišnik (sanja ali se spominja medenih tednov v Istanbulu?) bloka C hoče vedeti, zakaj v zgornjih nadstropjih ni vode in zakaj se zdi, da se je ustavila v sedmem. Kaj se dogaja in kaj se zgodi v tem nadstropju? Čakanje, skrivnost, spominjanje, voajerizem, sanjarjenje, želja, priložnost, obžalovanje, strah, poželenje, ljubezen in smrt … Na videz dolgočasna, banalna zgodba petih likov. V resnici pa absurdna drama, domišljijska pripoved, polna lepih sanj in nočnih mor, ki se hipoma približujejo in takoj oddaljujejo. Protagonisti, njihov in vsem skupen urban erotičen fantazijski svet.
Time out: Čas za čaj
Smo nekje v Nemčiji, vendar pa sonce zaide nad Zlatim rogom (po turško Haliç), pristanišču, ki obkroža Istanbul, Carigrad, tudi Bizanc in Konstantinopel. Torej zalivu, ki deli in z mostovi povezuje shizofreno mesto, azijskih, evropskih, zgodovinskih, sodobnih, muslimanskih, pravoslavnih, zahodnjaških in orientalskih značajev (ja, v množini), s Starbucksom, ayranom ali vodno pipo. Dirk še vedno ekstremno lahkotno in gladko zdrsi v Fatimo, takoj nato v Angela in »che bellezza«, pa spet nazaj v Leo ali hišnika, Fatimo z nožem v roki... Monologi so spretno in subtilno povezani, igra in glasba homogena celota, zmogljivost in kondicija igralca izjemna, verjetno veliko bolj kot pri občinstvu, ki se že izgublja v prehitrih preskokih od enega v drugega protagonista. Brez patetike, pocukranosti ali pretiranosti je paralelnost dogodkov, ki bodisi izvirajo iz resničnosti bodisi metafore (ali oboje), še kako intenzivna.
Time out: Čas za čaj
Še vedno tečemo, poskakujemo, on in off, igralec je režiserjeva ostra sekira, ki secira. Kaj če so to le sanje/nočna mora ene osebe v vroči poletni noči? Je to sunkovito prehajanje iz enega lika v drugega, so ti hitri rezi le ena shizofrena/shizoidna osebnost? Spomin, osamljenost, eden je zaprt v dvigalo, drugi v steklenici konjaka, klavstrofobični psihološki učinki. Morda je vse le metafora za življenje, ki teče mimo, včasih uporabljena celo simbolično - z narkolepsijo ali ujetostjo v steklenico. Naključja, v katerem se nič ne zgodi po naključju. Pri čemer tudi flešbeki niso spomin na dogodek, ampak meditacija in sam proces spominjanja. Kot da v freeze-frameu, torej zamrznjenih kadrih ene same Dirkove kretnje mimo tebe drsi cel svet. Svet v enem.
After: Če vklopiš domišljijo, sediš v kinu. Morda gledaš Andersonovo Magnolijo, devet medsebojno prepletenih zgodb, njihovih neverjetnih in vsakdanjih dogodkov, ki se jim dogodijo v enem samem dnevu. Mozaik naključij, ki združujejo, ekstremnih čustvenih stanj, obsesij, občutkov krivde ali brezmejnega strahu, nihilistične nejevolje in ja – sanjarjenja oziroma nočnih mor. Njegov mikrokozmos ameriške družbe.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov