Simona Semenič je dandanes najbolj vznemirljiva dramatesa, pisateljica za gledališče, ki s svojimi teksti postavlja gledališča in nas raziskovalce pred nove izzive. Naše delo postaja tako zanimivo, saj ji moramo slediti na neznana področja gledaliških pisav, ki jim potem pripenjamo oznake od gledališča »u fris«, ne-več dramskih tekstov ali post-dramskega gledališča, do na pol paradoksalne oznake ponovno-dramskega teksta. A vse to so le predalčki, v katere sistematiziramo veliko število besedil, da bi jih laže ukalupili. O sami dramatiki povedo le malo, bolj morda o naši želji, da bi jim dodali svoj pečat.
Tokrat vam priporočam v branje besedilo za Simonin performans, kot ga sama imenuje, z naslovom jaz, žrtev. Napisan in izveden je bil že davnega l. 2007, zdi se, da v nekem drugem času, ko je kulturna in z njo gledališka scena funkcionirala in se ji ni bilo treba soočati z nenehnimi omejitvami in strahovi za preživetje.
A vendar je besedilo presenetljivo sodobno in aktualno, saj v njem Simona razgalja samo sebe in številne bolezni, s katermi se je in se še spopada v svojem življenju. V tem opisu pa, kot vedno v njenih tekstih, postavi zanimivo strukturno zanko, ki gradi poanto celote in drži bralca v nenehni napetosti. Čeprav sama večkrat zapiše, da noče izpasti kot kritik zdravstvenega sistema in noče žaliti številne zdravnike, ki so ji skušali v vseh teh letih pomagati, dejanja začenjajo govoriti sama zase. Genitalni herpes, spolno prenosljiva bolezen, se pojavi pri mladi deklici. Zdravijo jo z zdravilom, ki neznansko boli, a ne ozdravi ničesar. Epileptični napadi, ki naj bi jih za vedno odpravili, pa poseg v lobanjo povzroči enega najhujših napadov v njenem življenju in tako vedno znova v začaranem krogu. Potem leta kasneje avtorica preveri v medicinskem leksikonu, kaj je pravzaprav poseg, ki naj bi končal njeno epilepsijo enkrat za vselej in odkrije, da gre za odprte lobanje, s katerim naj bi preiskali možnosti zdravljenja. Njen zaključek, da so jo izpostavili bolečinam in vsem posledicam posega zato »da bi se šli zdravnike« je povsem logičen, a hkrati absurdno smešen in strašljiv.
Paralele z današnjo situacijo, ki jo zaznamuje pandemija in naše spopdanje z njo, so skoraj šokantne. Pojav, ki ga ne razumemo, pa medicina oz. epidemiologi izvajajo različne logične in absurdne manevre, da bi videli, če se da kaj narediti z agrumentom, da bodo zadevo odpravili »enkrat za vselej«. In kakšni bomo izšli iz tega? Pohabljeni? Noro kreativni? No, Simona je vsekakor noro kreativna. Naj vas ne neha presenečati ob branju ali gledanju uprizoritev njenih tekstov.
Povezava: jaz, žrtev