Moj izbor je posledica navdušenja, da je omenjeno gledališko besedilo dostopno v spletni knjižnici dramskih besedil, in ga priporočam v branje.
Zakaj?
Najprej zaradi vsebinske in gledališče kompleksnosti, ki jo ta gledališka igra premore:
v družbenem smislu besedilo odraža takratno družbeno, politično in zgodovinsko situacijo, stopnjo in usmeritev družbene zavesti, predvsem pa filozofsko-estetske nastavke, ki so tvorili refleksijo takratne inteligence.
Igro odlikujejo vsebinska in teatrološka IGRIVOST ter HUMORNOST pa poznavanje gledališča in gledaliških profilov (poklicev) do obisti, zato je avtor lahko tako igriv in duhovit.
Dušan Jovanović je tudi izjemen poznavalec medčloveških odnosov, saj je besedilo v dialogih tudi pretanjena analiza človeških značajev in psiholoških stanj.
Hkrati premore IRONIČNO DISTANCO do vsega, kar se dogaja: v družbi, med osebami ali pa v odrskih postavitvah.
V teatrološkem smislu je igra odraz takratnega gledališkega trenutka: je povzetek avantgardnih praks šestdesetih let, pri katerih je Dušan Jovanović sodeloval in jih soustvarjal ter ki se spretno prepletajo s tradicionalnim izrazom klasičnega gledališča takratnih profesionalnih odrov, in hkrati je nadgradnja vsega.
Enako pristopa in se poigrava z vsebino in njenim pomenom ter poslanstvom.
Morda je zato besedilo na uprizoritev čakalo nekaj let (a ne več kot 4 :-)), a menim, da se je zgodila v pravem trenutku, s pravimi ustvarjalci, v pravem gledališču.
Splete zamotano igro v igri, kjer čas in dejanje prehajata po posebni – kozmični logiki. Postavi ogledalo tedanjemu trenutku, a bolj ko ga puščamo v tistem času, času sedemdesetih let 20. stoletja, bolj nam nastavlja ogledalo tega trenutka in bolj odraža našo današnjo situacijo. Vse je le multiplicirano ... nekajkrat.
Ugotovimo lahko, da se svet giblje vedno po enakih tirnicah, tudi ko je »iz tira«. Gledališko se to odraža v IGRIVOSTI in HUMORNOSTI ...
Op.:
Imela sem srečo, da sem uprizoritev v SLG Celje v sezoni 1975/76 videla – še danes se mi zdi to privilegij. Vsebinska in odrska kompleksnost je v marsičem razrešila morebitne dvome o vstopu na Akademijo oziroma še dodatno motivirala željo po profesionalnem ukvarjanju z umetnostjo, ki v vsem, kar lahko obravnava, in z vsem, kar lahko uporabi kot sredstvo izraza, izkazuje bistvo človekove biti v danem trenutku, ne glede na to, ali »govori« s klasičnim besedilom ali z moderno dramo, postdramo, postpostdramo itd.