Dragi Blaž, 

ko sem dobil povabilo k akciji Pismo mojemu igralcu, sem začel razmišljati o tem, kdo od vas, igralcev in igralk, je name v lanskem letu naredil največji vtis. Cela vrsta vas je predanih, izvrstnih, fascinirajočih in kar je še teh pridevnikov, a nazadnje mi je v spomin stopil prizor iz predstave še ni naslova, ki sem jo gledal decembra lani. Pravzaprav smo z vami preživeli kar ves dan.

V prizoru, o katerem govorim, kraljuješ ti z angelskimi krili na hrbtu. Prideš na konec odra in zapoješ arijo iz Mozartovega Don Juana. Bilo je neverjetno zaradi tvojega glasu, glasbenega občutka, energije, prezence ... a razlog, da ta prizor izbiram danes, je verjetno drugje. Je v občutku svobode, nekonformizma, ki ga izžarevaš na odru. Za to silo, ki ste jo tako dobro prevpraševali celih 10 ur, če se prav spomnim. In prav ta občutek svobode, možnosti, da razmišljamo, gledamo, poslušamo in se navdihujemo v umetnosti, razpravah, v vsakdanjem življenju, mi v zadnjem času izrazito manjka. Zatorej, hvala za tvojo predanost in delo in upam, da se kmalu spet srečava v Mladincu.

- Gašper Troha