Tomaž Toporišič, 6. 12. 2009

Burgessova in Pograjčeva peklenska igra z ognjem

Slovensko mladinsko gledališče: Anthonyja Burgessa PEKLENSKA POMARANČA, premiera 6. december 2009, režiser Matjaž Pograjc.

Foto Žiga Koritnik, arhiv SMG

»V Peklenski pomaranči me je tako presunil pogled, ki se mi je razprl v poznih petdesetih letih, pogled na državo, ki si vedno bolj prisvaja področje svobode izbire, da sem začutil, kako enostavno moram napisati to knjigo. Knjiga je didaktična, uči, pridiga, nekoliko preveč, saj mislim, da to ni naloga umetnika, njegova naloga je zgolj pokazati. Toda knjiga je postala priljubljena prav zaradi kombinacije didaktičnega in tega, kar se mnogim zdi pornografsko. Pornografija z nasiljem in učiteljska, pridigarska lastnost; in ko spraviš to dvoje skupaj, večinoma nastane knjiga, ki je lahko uspešnica.«

Ob predstavi Anthonyja Burgessa Peklenska pomaranča, v režiji Matjaža Pograjca, Slovensko mladinsko gledališče, od 6. novembra 2009 ...

V enem izmed številnih intervjujev je Anthony Burgess, unikatna figura britanske sodobne umetnosti XX. stoletja, med drugim izjavil:
 »V Peklenski pomaranči me je tako presunil pogled, ki se mi je razprl v poznih petdesetih letih, pogled na državo, ki si vedno bolj prisvaja področje svobode izbire, da sem začutil, kako enostavno moram napisati to knjigo. Knjiga je didaktična, uči, pridiga, nekoliko preveč, saj mislim, da to ni naloga umetnika, njegova naloga je zgolj pokazati. Toda knjiga je postala priljubljena prav zaradi kombinacije didaktičnega in tega, kar se mnogim zdi pornografsko. Pornografija z nasiljem in učiteljska, pridigarska lastnost; in ko spraviš to dvoje skupaj, večinoma nastane knjiga, ki je lahko uspešnica.«
S tem je komentiral svoj roman, napisan že leta 1960, težko objavljiv deset let po tem, ko so dovolili necenzurirano izdajo Lawrenceovega Ljubimca Lady Chatterley. Potem Kubrickovo  filmsko verzijo romana iz leta 1971, ki je šla najprej v distribucijo v ZDA, šele naslednje leto v Angliji ter bila tam na izrecno zahtevo Kubricka kmalu prepovedana do njegove smrti leta 1999. In pa dramo oziroma dramatizacija Peklenska pomaranča, igra z glasbo, ki jo je Burgess napisal šele leta 1986, se pravi več kot deset let po prepovedi filma v Veliki Britaniji.

Šokantno pri Burgessu je prav to, da je razčlovečenje produkt skrbniške družbe, tiste družbe, ki je utemeljena na liberalnem behaviorizmu, tako značilnem za šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Prav ta liberalizem se je v do popolnosti poblagovljenem današnjem svetu po prelomu tisočletja samo še stopnjeval. Tako kot se nista spremenili sumljivi vlogi, ki ju v sodobnem svetu igrata izobraževalni in znanstveni obrat.

Urbano nasilje, ki ga izvajajo Alex in njegovi »kamerati« z obveznimi sestavinami in pritiklinami, kot so vojne med pouličnimi bandami, ropi, pretepi, nadlegovanja, posilstva in umori, so pač del repertoarja, ki nam ga danes za razliko od Burgessovega časa ne ponujajo več pisni mediji ali romani, ampak vsakodnevni newsreal teveja in interneta, ki sta, kot ugotavlja Guillermo Gómez-Peña, poglavitna fenomena tega, kar imenuje cultura in extremis. In prav vsi hote ali nehote postajamo udeleženci in hkrati voajerji teh fenomenov.

Burgess nas opozarja, da živimo v času, ko je spektakel zamenjal vsebino; oblika postaja vedno bolj stilizirana, ‘pomen’ pa izhlapeva, ali bolje, bledi. In prav v času, ko vsi iščemo naslednjo ‘ekstremno’ podobo, nas Peklenska pomaranča preseka s svojo neulovljivo zmesjo distopičnosti in realnosti, brechtovske potujitve, hkrati pa potujevanj, kot jih definira Viktor Šklovski: namreč kot antipod avtomatizirani govorici ali žargonu vsakdanjosti, seveda predvsem tistih medijev, ki hiperproducirajo simulakre resničnosti.

Burgess nas danes, več kot štirideset let po nastanku romana, opominja, da se nahajamo povsem znotraj tega, kar Guillermo Gómez-Peña poimenuje kultura mainstream bizzare. Če se je v času prvega natisa romana in tudi desetletje kasneje, ko je doživel premiero Kubrickov film, še zdelo, da je Peklenska pomaranča  nekaj, kar je stvar prihodnosti, in da je njen protokiberpankovski bizarni stil futurističen, je danes jasno, da je izjemno podoben mediatiziranim hiperrealnostim vsakdanjega medijskega trenutka, ki – če si še enkrat izposodimo Guillerma Gómez-Peño – vzklika:

»Zamenjaj kanal. Od televizijskih reportaž o masovnih morilcih, morilcih otrok, verskih kultih [...] do obsesivnega ponavljanja ‘resničnih zločinov’, ki so jih posneli navadni državljani ali nadzorne kamere. Vsi smo postali dnevni voajerji in udeleženci novega fenomena, cultura in extremis.«

Cilj te kulture je jasen: privabiti čim več konzumentov ter jih hkrati preskrbeti z iluzijo o tem, da (zastopniško) doživijo vse ostre robove in močne emocije, ki umanjkajo v njihovih življenjih.

Zato konec koncev sploh ni pomembno, ali Peklensko pomarančo uvrščamo med predhodnike kiberpankovskega romana ali – tako kot Patrick Parrinder v spisu The Ruined Futures of British Science Fiction – v t. i. tradicijo britanskih romanov katastrof po letu 1950 (npr. Kingsleyja in Martina Amisa, Juliana Barnesa, Angele Carter, Doriss Lessing itd.), saj se, tako kot vsaka singularnost – in to kot izjemno vplivno umetniško delo nedvomno je –  izmika manijam literarne vede po klasifikacijah.

Nesporno pa ostaja dejstvo, da Peklenska pomaranča ponuja nemediatizirano možnost gledališke avtopoetične feedback zanke, ki o nasilju in skozi nasilje spregovori drugače: po gledališko, pograjčevsko in »mladinsko«. Ne več v interpretacijskem obnebju bližnje, antiutopične ali distopične prihodnosti nekje med Rusijo in Ameriko, ampak kot nekaj, kar je tukaj, pred nami in z nami, kjer ni več četrte stene, ki bi ločevala oder od avditorija. Kjer smo vsi izpostavljeni nasilju in negotovosti Slovenije ali katerekoli druge države v poblagovljenem in na žalost tudi pobebavljenem svetu.

In prav to se mi zdi, da je ključno za Pograjčevo razumevanje in ugledališčenje Burgessove Peklenske pomaranče. Lepota umetnosti se preobrazi v bolečino in strah igralcev na odru, za katere ne vemo več, ali igrajo ali enostavno kar so, kar predstavljajo: splet norosti in bolečine, erosa in tanatosa, mladostne igrivosti, ki se v vsakem trenutku lahko prevesi v nasilje. In pa strah in nenavaden užitek gledalcev kot nemih prič novodobnega nasilja. Potegnjeni smo v vratolomni vrtinec gledališča v najbolj temeljnem smislu rituala, ki kot iskanje skupinske odrešitve nastaja med igralci in gledalci. S pomočjo Burgessa ter s pomočjo nas samih, ki se, ne da bi si to želeli, prepoznamo v nasilju, užitkih in negotovosti tistih na odru.

Povezave:

Matjaž Pograjc, SMG

Tomaž Toporišič, 6. 10. 2009
Kako danes brati postmodernistično dramatiko?
Tomaž Toporišič, 10. 5. 2007
Oh, ta baročna telesa želje!
Tomaž Toporišič, 22. 9. 2009
Drama v družbi spektakla
Tomaž Toporišič, 10. 6. 2008
Ob odru: Plesati in igrati Brechta
Tomaž Toporišič, 19. 4. 2009
Diego de Brea in Dostojevski
Tomaž Toporišič, 31. 3. 2008
Ob odru: Tekst in uprizoritev onstran dramskega
Tomaž Toporišič, 8. 5. 2008
Pred premiero: Malfijska politika spola
Tomaž Toporišič, 1. 4. 2009
Skomine performativnega
Slovensko mladinsko gledališče, 11. 12. 2009
Preimera Peklenske pomaranče v SMG
Blažka Müller Pograjc, 11. 12. 2010
Moje ime je Twist, Oliver Twist!
Tomaž Toporišič, Blaž Šef/SMG, 29. 9. 2011
Hrepenenje in skušnjava
Tomaž Toporišič, 23. 3. 2014
Pet vprašanj za Jureta Novaka
Tomaž Toporišič, 16. 9. 2010
O tem, kaj imamo in česa nimamo