Blažka Müller Pograjc, 11. 12. 2010

Moje ime je Twist, Oliver Twist!

Slovensko mladinsko gledališče: Charles Dickens – Blažka Müller Pograjc OLIVER TWIST, premiera 11. december 2010, režiser Matjaž Pograjc.

Oliver Twist / foto Primož Lukežič

Gospod Bumble, trebušasti birič, je iz kleti izbezal Oliverja in zdaj ju vidimo, kako prihajata v ubožnico, spredaj gre naduti debeluh Gospod Bumble, zadaj pa koraca drobni Oliver. Gospod Bumble pahne Oliverja naravnost pred predstojništvo ubožnice – to je bilo nekaj trebušastih gospodov (Gospod v naslonjaču, Prvi gospod, Drugi gospod, Tretji gospod), ki so sedeli za mizo: na zgornjem koncu mize je sedel v naslonjaču, ki je bil višji od drugih stolov, posebno debel gospod okroglega, rdečega obraza.

Bumble (osorno in velepomembno):  Pokloni se zboru!

Oliver si otre dve ali tri solze, ki mu visijo s trepalnic, a ker ne vidi zbora, temveč mizo, se na slepo prikloni njej.

Gospod v naslonjaču: Kako ti je ime, dečko?
Bumble: Povej, fant, ne obiraj se!
Oliver (čisto potiho in obotavljaje se): Oliver. Oliver Twist.     

Gospodje se sklanjajo naprej in ničesar ne slišijo.

Gospodje (drug prek drugega): Aaa? Kaj? Kako? Kaj pravi?  
Oliver (ponovi komaj slišno): Oliver. Oliver Twist.    
Prvi gospod: Trapast je.
Drugi gospod: Butast ko noč.
Tretji gospod: Neumno teslo je.      
Bumble (z mogočnim glasom): V sili je bil krščen za Oliverja Twista. (sila pomembno) Jaz sam sem iznašel to ime.


Spopadanje z Oliverjem TwistomDickensovim romanom, seveda, kajti z dečki se ne spopadam! – je zahtevalo kar nekaj spretnosti budne bralke in dobršen kos veščine ponovnih tolmačenj Dickensovebriljantne zgodbe. Ta je namreč izjemno razvejana in obširna, prepolna obsežnih opisov, neskončnih dvogovorov in cele palete likov, ki jih Dickens nikoli ne odvrže v koš že povedanih dejstev, pač pa jih tja postavi le začasno in jih kasneje, kot čarovnik zajca iz klobuka, spet potegne iz lastnega depója ter vplete v zgodbo. Celotno vsebino romana je nemogoče zajeti v spodobno trajajoč izdelek dramatizacijskih naporov in kar nekaj sivih januarskih dni je piska pričujočega besedila porabila za to, da je nehala omahovati med vsemi plastmi zgodbe in naposled dojela, katera njenih osi bi bila za postavitev romana na oder najprimernejša, celo neizogibna in nenazadnje privlačna. Kajti teater mora biti privlačen, na vse načine lep. Kot rečeno, potem, ko sem si nekaj dni belila glavo, sem v enem samem zamahu osrediščila zgodbo (okoli Oliverja, kajpak, boste porekli in imeli boste prav!) okoli Oliverjevih dogodivščin, ki ga vodijo od ubožnice do Londona in Faginovega domovanja, ga potisnejo v hude stiske in pod pritiske, iz katerih se nazadnje le izvije in zaživi v obetu dostojnega življenja pri dobrotniku, gospodu Brownlowu.

Oliver Twist / foto Primož Lukežič

Dnevi tega pisanja so bili časi, ko sem svojemu sinu česala lase na pričesko à la Oliver, priden fantek, seveda, in mu natikala škorenjce, kakršne sem si zamišljala na Twistovih nožicah, četudi sem ves čas vedela, da tisto, kar nosi sine, in tisto, kar je nosil Twist, druži le večno zasušeno blato, kakršno se na čevljih pravih fantov tudi spodobi. Dnevi tega pisanja so bili čas, ko sem vzdihovala ob viktorijanskih razglednicah s srčki in spodobnimi dekleti in silila hčerko, da si je lase spletala v drobni umetelni kitki. Čas, ko je padal sneg, in čas, ko sem brala besedila Neire Mikič. A o Neiri še nekaj besed nekoliko kasneje …

Oliver je tako postajal moj tretji otrok in nenadoma sem opazila, da na mizo pred večernim čajem postavljam tri pikaste lončke namesto dveh, da v nenehnih dvogovorih z okolici nevidnim dečkom spet govorim sama s sabo, in to na javnih mestih, ter da se me sicer zvesti prijatelji nekolikanj izogibajo; zagotovo zaradi mojega zamaknjenja, govorila sem namreč samo še o Oliverju in vse trapila s svojimi idejami o čistem srcu. A to je misel, v katero trdno verujem in se ji vselej najiskreneje priklanjam.

Sédi tukaj, Oliver, in poslušaj, kaj bom povedala o tebi! O tebi v sebi. Torej, moj Oliver je Dickensov Oliver, deček, ki je preživel sto sedemdeset let, preživel jih je zlahka, s svojo neusmiljeno usodo vedno znova privlačen za umetnike vseh zvrsti. Kaj je tvoja moč, Oliver, v čem tiči tvoja privlačnost, v čem se napaja tvoja nesmrtnost, da te ohranja dečka že skoraj dve stoletji? Jaz vem, Oliver, to je tvoje čisto srce. Ob tebi so se skrhali dolgi Faginovi prsti okostnjaka, na tebi si je usoda zaman brusila ostre in trde zobe: ne, Oliver, tebi ni mogoče priliti strupa v dušo.

Oliver Twist je eden redkih otroških junakov, ki si izbojuje ljubezen in boljši, pravičnejši svet s svojim čistim srcem. Oliver Twist ni zvit, premeten, prebrisan lik, kakršni ponavadi nagovarjajo otroke. Živalce, ki se znajdejo in se premeteno izvijejo iz vsakršne zanke, pobalinčki, ki jo vsakomur zagodejo in vsakogar prelisičijo. Oliver je drugačen. Le čisto srce ima, njegova neomajna presoja o tem, kaj je prav in kaj ni, ga vodi med čermi trdega življenja. Ne, njemu ni mogoče priliti strupa v dušo, da bi mu skalil vedrino in zamoril poštenje. Dobri, stari Oliver, prevečkrat si v stiski želimo biti taki, kot si ti, pa si tega ne upamo. 

Jutro je. Fagin govori z Oliverjem. Fagin (se zarotniško, prizadeto, na pol jokaje, razumevajoče dobrika Oliverju): Oliver, mili moj, vnebovpijoč greh je nehvaležnost. Silno si se tej pregrehi vdal, ko si zapustil svoje prijatelje. Nekoč sem pomagal nekemu mlademu fantu, pa se je izkazal nevrednega mojega zaupanja in zahotelo se mu je stopiti k policiji. Tako je hotela nesreča, da so ga neko jutro obesili. (tarna s solzami v očeh) S svojim trmoglavim ravnanjem me je primoral, da sem sam nastopil zoper njega kot glavna priča. Biti obešen je neprijetno, in iskreno si želim, Oliver, da te nikoli ne bom prisiljen prepustiti tej nevšečni operaciji. Oliver čisti čevlje Lisjaku, dečki se spet igrajo zmikavtsko igro.   
Jack Dawkins:Kakšna škoda, da ni zmikavt.
Charley Bates:Ne ve še, kaj je dobro zanj.
Jack Dawkins: Mislim, da ne ve niti tega, kaj je to zmikavt.
Oliver: Mislim, da vem. To je tat. To si ti, ne?
Jack Dawkins (veselo): Sem! In ne bi hotel biti kaj drugega.   
Oliver:Mene to ne mika. Jaz bi rad, da bi me izpustili.
Charley Bates: In Faginu je ljubše, da te ne bi.
Jack Dawkins (zgroženo): Odšel bi! Kje pa imaš srce!
Charley Bates: Ni nič možaka v tebi?
Jack Dawson: Jaz že ne bi mogel česa takega.
Oliver: Tovariša pa zapustita oba. Da je kaznovan zaradi tega, kar sta vidva storila.
Jack Dawkins:To je bilo zavoljo Fagina.
Charley Bates: Policaji vedo, da delamo skupaj.
Jack Dawkins: Njemu bi trda predla, če ne bi zbežala!
Charley Bates: Slabo si bil vzgojen, Oliver. Pa te Fagin že predela, če ne, boš prvi, ki se mu je izvrgel.
Jack Dawkins: Mar bi začel takoj. Samo čas tratiš, Oliver.
Charley:Če ne boš jemal robcev in ur, jih bo pač nekdo drug!

Fagin (se jim priplazi za hrbet): Gola resnica! Gola resnica! To je vsa modrost, ljubček Charley! (sam zase) In ti, Oliver, kaže, da te bo res težko pokvariti. A le glej, kmalu ti bo kakršnakoli družba ljubša od turobnih misli v pusti samoti, Oliver. Imam te v svojih zankah! Polagoma ti prilijem v dušo strupa, da ti skali vedrino in zamori poštenje.

Potem je tukaj še Nancy, ljuba Nancy! Tudi zanjo bom pred večernim čajem na mizo postavila pikast lonček! Kar nekaj noči sem preživela z njeno strašno usodo, njenim strtim srcem, razsvetljenjem in nenadkriljivim ženskim pogumom. In moja miza bo prepolna pikastih lončkov. Za dečke bodo, za vrle Faginove dečke, ki sicer raje kot čaj pijejo žganje in kadijo, življenje jih je naredilo takšne, videti so kot možje srednjih let. Pa vendar so otroci, poglejte, kako se veselijo igre z robci, edine nežnosti in varnosti, ki jo poznajo. Poglejte, kako se zabavajo, ko Fagin vtakne v en žep tobačnico, v drugega denarnico, v žep telovnika uro, privezano na verižico, v srajco si vtakne iglo s ponarejenim diamantom, suknjo si tesno zapne, spravi v žep naočnike in robec; in tako hodi s palico v roki sem in tja po sobi, kakor pač hodijo gospodje po cesti. Nenehno se ozira naokoli, kakor da se boji tatov. Potrkava po žepih, da se prepriča, ali ima še vse pri sebi. Vse to opravlja tako smešno in naravno, da se Oliver in dečki do solz nasmejijo. Vrli dečki! Sèm z lončki zanje! In še majhen lonček za Dicka! Za tistega, ki pleve gredico. Njegova zgodba je preprosto preveč žalostna in jo v dramatizaciji, ko jo prebiram, vselej preskočim. Tako ne vem, kdo jo je zapisal, in se čudim, kako se je znašla tam. 

Prizor kot sanjski:

Njegovi preganjavci se pogreznejo v temo, Oliverja, ki neumorno teče, pa pot vodi mimo hiše, kjer je preživel nežna leta zgodnjega otroštva. Pred hišo kot prikazen drobno dete pleve majhno gredico.

Oliver (nežno): Dick!
Dick:Oliver! Milo mi je, da te vidim.
Oliver:Zbežal sem. Grdo so ravnali z mano: in zdaj grem iskat sreče kam daleč. Sam ne vem, kam … Kako si bled, malček.
Dick: Slišal sem, kako jim je doktor rekel, da bom umrl.
Oliver:Ozdravel boš in srečen boš.
Dick:Ko bom mrtev, prej ne. Vedno se mi sanja o nebesih, angelih, o prijaznih obrazih, ki jih ne vidim nikdar, ko bedim. Poljubi me, zbogom, ljubi moj, Bog s tabo!

Objameta se. Oliver steče po poti proti Londonu. 

Ko je Oliver tekel proti Londonu, je v moje življenje vstopila Neira. Sama tega ni nikdar nameravala, a meni se je zdelo, da v svojih besedilih nagovarja prav mene in nikogar drugega, mene, ki z Oliverjem, Nancy, Dickom, z dečki in svojima dvema ob nedeljah dopoldne brezskrbno predem doma. Tok, tok je potrkala na srce. Povedala svojo zgodbo. Zgodbo otrok molka. V slogu filma Zgodilo se je čisto blizu vas pokazala, koliko Oliverjev Twistov je med nami, v razredu s tvojim otrokom, za vrati sosednjega stanovanja, za ograjo vrta hiše v soseščini, pri znancih vaših znancev. Prebirala sem Dickensa, Oliverja in Neiro, in priznam, odtistihdob nikoli več nisem bila ista oseba kot prej.

Z Neiro sva se dobili na čaju. Ne vem več natanko, ali so bili lončki pikasti. Bržkone so bili v kavarni, ki nekaj dá nase, nekoliko bolj imenitni. A tega nisem opazila, kajti zaverovana sem bila v Neiro, v njene oči Šeherezade, njeno srčnost in njen pogum. In bila sem precej zadovoljna, kajti Neira mi je ob tisti priložnosti obljubila, da bo napisala besedilo za gledališki list, ki ga držite v rokah. 

Preden vas zares prepustim vašim lastnim mislim, mi dovolite še drobno izpoved: spopadanje z Oliverjem Twistom – romanom, spet, in ne z dečkom, kajti z njim sva postala velika zaupnika – je za avtorico dramatizacije, skromno pravim zame, pomenilo spopadanje z mnogimi drugimi zgodbami.

Z nekaj spomini, ki me vselej pahnejo v otožnost. Z nekaj srhljivostmi, s katerimi prepogosto postrežejo časopisi in ki jih prebereš v afektu, saj jih drugače ne bi mogel. Grdo so ravnali z mano: in zdaj grem iskat sreče kam daleč, pravi Oliver. Grdo ravnati z otroki, največji zločin na svetu! Še misliti ne morem na to, raje upam in verujem v čisto srce.

Roman pa me je napeljal tudi k razmisleku o Audrey Hepburn, ki je pravila, da je za lepoto, tisto pravo, vsak dan treba narediti vsaj eno dobro delo, objeti vsaj enega otroka. Ko že govorimo o dobrih delih, naj vam postrežem s svojo priljubljeno zgodbo o Neznalčku, liku pisatelja Nikolaja Nosova, ki sem jo kot nekoliko osamljena, a srečna edinka, ki je nenehno govorila sama s seboj, spet in spet prebirala. Neznalčku so obljubili čarobno paličico, če bo naredil tri dobra dela. Neizmerno se je trudil, se udinjal tu in tam, bil je priden in je pomagal vsakomur, vselej z mislijo na nagrado. A paličice ni in ni dobil. Nekega deževnega dne, ko je ravno premišljeval, kaj dobrega bi tisti dan kazalo storiti, pa je opazil, kako sosedov kužek Štručka trepeče pod hladnimi deževnimi kapljami. Neznalček se je nekaj malega še obotavljal in motovilil po hiši, kajti nič ga ni smelo odvrniti s poti opravljanja dobrih del!, potem pa je vendarle stekel ven, premraženega Štručko zavil v odejo, ga položil v pasjo utico in mu prinesel skledo vode. Nato je stekel v hišo, da bi v miru premislil, kaj dobrega naj bi vendar tisti dan naredil. V hiši pa ga je čakala čarobna paličica. Tako me je Neznalček naučil, da lahko največ dobrega naredimo takrat, ko se svoje dobrote ne zavedamo. Preprosto naredimo, kar je treba in kakor je treba. Naredimo tako, da je prav. To pa so že vprašanja čistega srca.

Zdaj pa pridi, Oliver, greva, greva pogledat tisto igro, se spomniš … igro dečkov in robcev? Dečkov, vrlih, da je kaj! In robcev, pripravljenih za pranje, pranje robcev? In tiste igrice … igrice, kako se dobi robce! Se spomniš, Oliver? In tega, kako je Fagin rekel: Vidiš, ljubček, to je veselo življenje, ali ne? Se spomniš, Oliver?

 

Povezave:

- Več o predstavi
- Matjaž Pograjc na Wikiju
- Matjaž Pograjc v Repertoarju
- Fotogalerija na SiGledal

Matjaž Pograjc, SMG

Povezani dogodki

Tomaž Toporišič, 19. 4. 2009
Diego de Brea in Dostojevski
Tomaž Toporišič, 8. 5. 2008
Pred premiero: Malfijska politika spola
Stanley Cavell, 21. 9. 2010
Kralj Lear
Spraševala Uršula Cetinski in Tomaž Toporišič, 11. 11. 2010
Marko Mlačnik o Nižinskem in njegovem zadnjem plesu
Blažka Müller Pograjc, 15. 10. 2011
Sean O'Casey, na začetku, vmes in na koncu