CARAVAGGIO: Zakaj me mučite? Jaz nisem disident. Mene politika ne zanima. Zmerom sem rad sodeloval z oblastjo. Samo ubog slikar sem, rojen 17. oktobra 1571 v Milanu, umrl 18. julija 1610 v Portu Ercole. Danes je 15. julij, do smrti imam še natanko tri dni.
Ravnjakova post-igra Potovanje v Rim, nastala ob koncu 1980-ih let, v času najmočnejšega razmaha razprav in praks t.i. postmodernizma na Slovenskem, se ne glede na to, ali jo odpremo na prvi ali na kateri koli drugi strani, bere s pridihom po parataktičnosti ter igrivosti. Hkrati pa z enaindvajset let po nastanku že skorajda nostalgično noto, in pa z nekakšnim nelagodjem zaradi vztrajnih kritik t. i. postmodernizma in metafikcijskosti, ki smo jim bili priča v zadnjem desetletju in so nam tako nehote prišle že pod kožo. Kar pa ne zmanjšuje možnosti užitka branja (rečeno z Barthesom) teksta ali v tekstu.
Travestije, preigravanja, prekrivanja časov in prostorov, metagledališkost, metafikcijskost, odprto delo, parataktičnost … bralca skupaj z medbesedilno igrivostjo, pronicanjem raznolikih časov, pripovednih in dramskih taktik, diskurzov, ideologij včasih skorajda do nerazpoznavnosti predelajo in časovno transponirajo nekatere bistvene segmente iz življenja in dela italijanskega baročnega slikarja Caravaggio (1571-1610).
Ravnjaka vsej igrivosti in parataktičnosti ter navidezni politični indiferentnosti navkljub paradoksalno zanima prav etična pozicija, ki je – tako kot tista Jeana Baudrillarda ob vojni v Bosni – pozicija nekoga, ki ga sodobna civilizacija s svojimi anomalijami, npr. atomsko bombo, terorizmom, diktaturami, vojnami, ne more pustiti indiferentnega. Tako kot francoski poststrukturalist je Ravnjak prepričan, da je zavezan stoični dolžnosti, da ne sublimira, ne abstrahira, se od realnosti ne distancira popolnoma, ampak skozi igro označevalcev svoje dramatike pokaže na dejstvo, da je tudi sam podvržen pravilom igre civilizacije dvajsetega stoletja, skozi katero pronicajo pretekle skušnje od antike preko renesanse do bližnje preteklosti. Zgodovina in sodobnost, ki ju opisuje, ju vratolomno in trmasto prepleta in hkrati živi, sta plod nečesa, kar lahko poimenujemo totalna ideologizacija ter hkratna akutna kriza etike. Ravnjak kaže na dejstvo, da se nahajamo znotraj sveta, v katerem se vse odvija znotraj pripovedi ideologije, ki ne služi nikakršnim smislom, saj teh ni več.
Povedano z Alainom Badioujem: Ravnjakova pisava uteleša gledališče, ki v »odprtem prostoru med življenjem in smrtjo misli vozel med željo in politiko. Misli ga v obliki dogodka, se pravi zapleta ali katastrofe.« Toda mar ne bi bilo najbolj smiselno izjaviti tudi, da je podobno kot naloga Filipčičevih Ujetnikov svobode (te kaotične zgradbe, v kateri lahko najdemo vse, od grških bogov, predsednika ZSSR, predsednika ZDA, Jezusa Kristusa, Alahovih odposlancev, do disidentov, zarolancev, dedičev leta 68 ..., zgodbe, ki se začne z veličastnim dogajanjem teogonije in konča s filmom, spektaklom, simulacijo, ki je sinonim za prilaščanje; a se izkaže kot en sam napalm kritike oblastniških diskurzov, ki pa se zaveda, da je v svoji bombastičnosti smešna in proizvaja v gledalcu in protagonistih zgodbe nemoč) tudi Ravnjakovo Potovanje v Rim v skrajni konsekvenci večno vračanje enakega v svetu krize novodobne etike, pokanja ideoloških sistemov po šivih. In je kot tako prav izrekanje tistega, kar se ne govori in kar prakticira politika, ne da bi to priznala?
Ravnjakova pisava (v tem je podobna Jesihovi, še očitneje Filipčičevi parataktični »komediji, npr. Atlantidi, včasih tudi Psihi) v samo strukturo dramskega besedila, ki ga zaradi tega zvrstno ne moremo natančno opredeliti, saj je hibridno, toliko kot dramsko tudi nedramsko, vnaša ecovsko odprtost oziroma barthesovska pisljivost tovrstnega (ne več) dramskega pisanja. Zato jo lahko v skladu s teorijo postdramskega gledališča označimo s pojmom dekonstrukcijskega uokvirjanja zgodovine umetnosti in civilizacije.
Vprašanja, ki jih vztrajno sproža branje Potovanja v Rim, te za slovensko dramatiko nenavadne igre, tega postmodernega patchworka v slikah, so torej v enaki meri usmerjena na fabulo in siže dramske predloge kot tudi na možnosti odrskega branja te predloge v sedanjem trenutku. Odgovori na ta vprašanja so stvar uprizoritve, ki nastaja. Horvatovega branja Ravnjakovega Caravaggia in Caravaggia nasploh. Dvajset let po nastanku igre.
Vprašanja, ki jih sproža Ravnjakov tekst kot uprizoritvena matrica ali izhodišče, so številna, a se vedno znova vračajo k stavku: Kakšen svet hočemo ustvariti na odru? Je to namerno angažiran svet npr. Petra Sellarsa, ki v logiki interkulturnega postmodernega gledališča drsenja označevalske verige in dvojnega kodiranja izmika gledališče logiki logocentrizma, a v svoji odprti strukturi ostaja zavezan kritiki globalizma? Ravnjak se v Potovanju v Rim vztrajno sprašuje, hkrati pa bralca in interpreta potiska v samospraševanje: Kaj je to, kar gledališče lahko izraža in ne more biti stvar razpravljanja v uglajeno-prijazni družbi.
V zmedijiziranem globalističnem času gledališče seveda na žalost nima več središčne funkcije, kar pa ga ne odrešuje odgovornosti. Ravnjakovo besedilo izpred dvajsetih let danes lahko in verjetno tudi moramo prebirati kot zgodbo o krizi etike v postmoderni in »postdemokratični« dobi »humantitarne impotence« (Gómez-Peña), kot zgodbo o luknjičavosti pomena pravičnosti in zvajanju univerzalnih etičnih norm v sredstva za maskiranje odnosov (ekonomske) moči. Nujno izhodišče za sleherno uprizoritev Potovanja v Rim je zato temeljno stanje novodobnega (neavtonomnega) subjekta, ki se nujno postavlja v kontrastno primerjavo s klasično dramatiko. Dejstvo, da živimo v dobi, v kateri je, v nasprotju s tisto antike, nemogoče vzpostaviti svet brez napetosti.
In vprašanje, ali se bo Horvat pri užitku v branju in branja teksta Potovanje v Rim odločil, da bo ustvaril princip »reže med diskurzom teksta in tistim teatra« (Lehmann) in to režo povezal z režo med diskurzom renesančnega in sodobnega, ali bo ravnal kako drugače, je seveda že vprašanje njegove avtonomne kreativne pozicije. Na vprašanje zakaj in kako, pa bo odgovorila šele predstava.
POVEZAVE: