- Režija: Matjaž Pograjc
- Igrajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Maruša Geymayer-Oblak, Željko Hrs, Uroš Kaurin, Ivan Peternelj, Ivan Rupnik, Blaž Šef k. g., Nataša Živković k. g.
Peklenska pomaranča, kultni roman Anthonyja Burgessa in še bolj kultni film Stanleyja Kubricka, tokrat drugače: po gledališko, pograjčevsko in mladinsko. Ne dogaja se več v bližnji, antiutopični ali distopični prihodnosti, nekje med Rusijo in Ameriko. Je kar tukaj, pred nami in z nami, v gledališki dvorani, kjer ni več mogoče ločiti odra od avditorija. Kjer smo vsi izpostavljeni nasilju in negotovosti Slovenije ali katere koli druge državi v poblagovljenem in na žalost tudi pobebavljenem svetu. In prav to je ključno za Pograjčevo razumevanje in ugledališčenje Burgessove Peklenske pomaranče.
Lepota umetnosti se preobrazi v bolečino in strah igralcev na odru, za katere ne vemo več, ali igrajo ali enostavno kar so, kar predstavljajo: splet norosti in bolečine, erosa in tanatosa, mladostne igrivosti, ki se v vsakem trenutku lahko prevesi v nasilje. In pa strah in nenavaden užitek gledalcev kot nemih prič novodobnega nasilja. Potegnjeni smo v vratolomen vrtinec gledališča v najbolj temeljnem smislu rituala, ki kot iskanje skupinske odrešitve nastaja med igralci in gledalci. S pomočjo Burgessa ter s pomočjo nas samih, ki se, ne da bi si to želeli, prepoznamo v nasilju, užitkih in negotovosti tistih na odru.
Roman A Clockwork Orange Anthonyja Burgessa je izšel leta 1962, devet let pozneje je Stanley Kubrick posnel njegovo filmsko različico, leta 1974 pa smo ga dobili tudi v slovenskem prevodu kot Peklensko pomarančno. Pravzaprav izvirni naslov aludira na mehansko odzivajočega se človeka (nekakšen mehanični človek), ki se je sposoben odzivati le z dobrim ali le z zlim.
Drama Peklenska pomaranča, ki jo je prav tako podpisal Anthony Burgess in ki je osnova za Pograjčevo predstavo, je izšla več kot dve desetletji pozneje, leta 1987, kot igra z glasbo, in je doživela še nekaj odmevnih premiernih predstavitev, enkrat tudi z glasbo skupine U2.
Roman in drama utelešata zgodbo o 15-letnem Alexu in njegovi mladostniški bandi, ki se na svet okoli sebe odziva s skrajnim nasiljem. Zato ga represivni aparat (država, policija), ki so mu lastna podobno nasilna sredstva kot poulični skupini prestopnikov le z drugačnimi cilji, podvrže »zdravljenju«, po katerem mu – zaradi vbrizganih kemičnih substanc – vse podobe zla, pa tudi klasična glasba, ki jo je nekoč tako zelo ljubil, zbujajo hud telesen odpor. To pomeni, da se človek ne more več sam odločati za dobro ali za zlo, kar ga bistveno konstituira kot človeško bitje, ali kot pravi pisatelj Peklenske pomaranče, ki se pojavi tudi kot junak v romanu in skupaj z ženo postane žrtev Alexove bande: »Spremenili so te v nekaj drugega, ne v dobro človeško bitje … Saj ti niso pustili nobene možnosti, da bi se lahko sam za kaj odločil. Obsojen si samo na dejanja, ki ti jih vsilijo okoliščine, saj si kot majhen avtomat, ki ne more drugega, kot da uboga navito kolesje, ki so ga vgradili vanj! In zdaj razumem tudi ostale stvari, ne le nasilje. Tudi lepota, spolnost, glasba in literatura, umetnost nasploh zdaj niso več dejanja lepote in užitka, temveč le še bolečina in strah!« In prav slednje je ključno za Pograjčevo razumevanje Peklenske pomaranče: lepota umetnosti (natančneje glasbe), ki se preobrazi v bolečino in strah.