Tomaž Toporišič, 10. 6. 2008

Ob odru: Plesati in igrati Brechta

»Tole smo sklenili: Odrezati je treba lastno nogo od telesa. Grozno je ubijati. A ne le drugega, sebe ubijamo, če je potrebno. Saj vsak, ki živi, ve, da se da ta svet ubijanja spreminjati. Samo z nasiljem. Ni nam še dano, da ne bi ubijali, smo rekli. Le s trdno voljo do spreminjanja sveta smo utemeljili naš ukrep.« »Naše sočutje z vami.« (Bert Brecht: Ukrep)

Citat iz kontroverznega učnega komada Bertolta Brechta, teoretika in praktika gledališča XX. stoletja, danes govori o krutosti stoletja, ki mu je pripadal. Hkrati pa razkriva temeljno gonilo stoletja, ki se ga ni otresla niti sedanjost: Uničiti staro, da bi začeli z novim. Govori o strahoti stoletja, ki jo po mnenju francoskega filozofa Alaina Badiouja uteleša splet norosti in bolečine, v katerem novo lahko nastane le na ruševinah starega.

Toda ali nista bila smrt in uničenje starega vložena tudi v umetniška iskanja stoletja? Če je Brecht s svojimi dramskimi teksti in s teorijo umetnosti postal sinonim za poststrukturalistično razgradnjo umišljene enotnosti med pisateljem in tekstom, igralcem in vlogo, gledalcem in odrom, potem nikakor ni čudno, da je ostal izhodiščna točka tudi za serijo nedavnih raziskav sodobnih scenskih umetnosti, politik uprizarjanja. Tudi za dvojno predstavo, razgrnitev poetik Matjaža Fariča in Sebastijana Horvata znotraj (post)brechtovsko medmedijsko zastavljenega projekta Iztoka Kovača, ki svojo stalno mednarodno petčlansko plesno skupino EKG predaja v roke posameznim plesnim in gledališkim ustvarjalcem.

Matjaž Farič se v petdesetminutni predstavi Ukaz ukvarja z zasebnim in javnim. Posveti se gibajoči impulzivnosti, fizični, plesno lahkotni igri posameznikov z vmesnimi besedno-gibalnimi monologi, prehajanjem nastopajočih iz osvetljenih v zatemnjene prostore in obratno, iz osebnega v skupinsko, privatnega v javno. Pri tem je predstava le neka pot, ki so jo ubrali izvajalci, soavtorji, ki bodo svoje poskuse nadaljevali. Rečeno z besedami Brechta: “Poskuse je treba nadaljevati. Problem obstaja za vso umetnost in je ogromen.”

Ukrep, režija Sebastijan Horvat, zavod EN-KNAP, foto Matjaž `krinjar

Ekipa EKG poskuse nadaljuje v drugem delu ali v drugi predstavi večera, Ukrepu, ki izhaja iz istoimenskega Brechtovega učnega komada iz svetovnega arzenala prepovedane umetnosti. Tega Horvat uprizarja na izmikajoči se meji med uprizarjanjem in neuprizarjanjem, igro in neigro, privatnostjo in vlogo, izmenjavo nadidentifikacije in potujitev, ki v gledalcu proizvedejo učinek nelagodja. Brechtovo besedilo ni izgovorjeno, ampak se izpisuje na ozadju. Jezik, ne kot govor, ampak pisava, spregovarja o kolektivnem organizmu eksekucije.

Horvat in izvajalci pa gredo v svojem uprizarjanju postbrechtovsko tudi daleč onstran Brechtovega besedila, npr. v prizoru, v katerem turška plesalka Ilkem Ulugün v krvavo rdeči obleki in z napisom revolucija na nadlakti v spremstvu soplesalcev kot manekenka paradira po rdeči preprogi, dokler se njeno ekstatično razkazovanje telesa in telesnosti ne stopnjuje do histerije. Horvat tako v smislu brechtovskega gestusa razkriva in uteleša izmuzljivo mejo med družbenim nasiljem in nasiljem proti družbi, med angažirano umetnostjo in nemočjo njene subverzije.

 

Tomaž Toporišič, 31. 3. 2008
Ob odru: Tekst in uprizoritev onstran dramskega
Tomaž Toporišič, 1. 4. 2009
Skomine performativnega
Tomaž Toporišič, 10. 5. 2007
Oh, ta baročna telesa želje!
Tomaž Toporišič, 6. 10. 2009
Kako danes brati postmodernistično dramatiko?
Tomaž Toporišič, 8. 3. 2011
Igralec je samemu sebi skušnjavec
Tomaž Toporišič , 12. 3. 2010
Čehov naš sodobnik
Tomaž Toporišič, 17. 10. 2015
Videmškova in Pograjčeva igra o veliki enigmi