Ob odru: Tekst in uprizoritev onstran dramskega

Zadnjih nekaj mesecev je v slovenskem gledališkem prostoru v najširšem pomenu, se pravi od »domačih« do gostujočih predstav, minilo v znamenju ugledališčenj romanesknih besedil in postdramskih tekstov. Avtorji, ki so bili povod za uprizoritve in kasnejše precej žive debate o njih, so bili že nekoliko pozabljeni kontroverzni romanopisec in fotograf Hervé Guibert, eden najbolj razvpitih in uspešnih novih avtorjev ruske postsovjetske literature Vladimir Sorokin in pa enako kontroverzna, muhasta Nobelova nagrajenka za literaturo, avstrijska pisateljica Elfriede Jelinek.

Guibert je v novembru 2007 najprej doživel gledališko branje svojega avtobiografskega romana Nor na Vincenta, ki ga je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral in skupaj z Ivanom Peterneljem v njem kot performer tudi »nastopal« francoski igralec in režiser mlade generacije Philippe Calvario. Potem pa je Ivica Buljan čez dva tedna postavil na oba odra Mladinskega njegov roman Mlado meso. Dvakrat torej roman v gledališču, obakrat ne kot klasična adaptacija ali dramatizacija:

• prvič gledališko branje, ki prozno tkivo romana spreminja v to, kar ob sodobni drami (predvsem B. M. Koltèsu) poimenujemo s pojmi monološkost ali kvazimonološkost;
• in drugič nekakšna epopejska postavitev, ki krši logiko dramskega dialoga in didaskalij, saj igralci hkrati igrajo vlogo in komentirajo svoja dejanja, kar privede do izmenjavanja besedilnih pasusov, v katerih akterji na odru prehajajo iz (samo)opisovanja v premi govor  ter do svojih vlog hkrati in načeloma gojijo distanco in prebirajo opise svojih dejanj, premikov ipd.

Rezultat je uprizoritev, ki je v prvem delu izrazito filmična, romaneskna, v drugem delu (pred katerim zamenjamo prostor in se iz zgornje dvorane preselimo v obokano spodnjo dvorano Mladinskega) pa izrazito performerska, polna nepredvidljivosti, odprtih mest, metaspektakelskosti.

Sorokinov roman Led, ki smo ga videli v še bolj netipično klasično gledališki in še manj spektakelski uprizoritvi latvijske zvezde sodobnega, postdramskega gledališča Alvisa Hermanisa in njegovega Novega gledališča iz Rige 18. in 19. marca na odru Linhartove dvorane, je (podobno kot Makuninovi ali še bolj Pelevinovi teksti) eklatanten primer postsovjetske postmoderne politizirane proze, ki jo je Hermanis uprizoril in že naslovil kar kot Skupinsko branje knjige s pomočjo domišljije v Rigi. Na ta način se je  tako rekoč manifestativno odpovedal dramatizaciji,  adaptaciji ali kakršni koli predhodni  levitvi  besedila v dramsko obliko. Igralci v privatnih oblekah in pod delovno lučjo, sedeč na stolih ali tako, da vstanejo z njih in vstopijo med seboj v različne odnose, prebirajo Sorokinov tekst, didaskalije, premi govor … Gledalci, ki (tako kot v gledališču v krogu, ki asociira na ameriško gledališko avantgardo ali slovensko Pupilijo ali predstave gledališča Pekarna 1970-ih let) spremljajo to branje, so seveda izpostavljeni pogledom drugih gledalcev, hkrati pa se čutijo del začasne skupnosti, ki nastane med izvajalci in gledalci. Priča smo nečemu, kar nikakor ni ne klasična adaptacija romana ne klasično gledališče, ampak je pravo revno gledališče: skupinsko branje, ki je zaradi svoje razgledališčenosti včasih tudi moreče, dolgočasno, hkrati pa srhljivo zares.

Zelo podobno, samo da zminimalizirano na eno samo igralko (Senko Bulić) in njenega spremljevalca, je bilo branje ene od Dram princes Elfriede Jelinek, ki ga je pripravil spet Ivica Buljan. Monološki, nedramski in tako naprej tekst Jelinekove je Senka prebirala z veliko dozo privatnosti, ves čas se je gibala na meji med igro in neigro, ves čas je opozarjala, da smo v gledališču, kjer igralka prebira (in ne interpretira) besedilo Jelinekove, ki govori o ikoni Jacky Kennedy … 

Veliko bolj klasično gledališko je izpadla uprizoritev razvpite protivojne itd. igre Elfriede Jelinek Babilon, ki smo jo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gledali v režiji Nocolasa Stemanna in izvedbi dunajskega Burgtheatra februarja 2008. Režiser je do popolnosti nedramsko besedilo izmenjujočih se in prekrivajočih se govornih ploskev »uredil« v nekakšno dramsko-gledališko logiko, ki je bila bližje dramatizaciji nekega romana kot pa režiserjevemu ustvarjalnemu dialogu z besedilom za oder, ki krši tako rekoč vse postulate drame in njene absolutnosti …

In kaj bi bila, če zaključimo, morala zgodbe, ki smo jo povedali. Nekateri bi (s Shakespearjem) rekli Veliko hrupa za nič, veliko bližje resnici pa je brez dvoma ugotovitev, da je serija predstav, o kateri smo govorili, razprla nekatere nove prostore sodobnega gledališča, hkrati pa sprožila debate o tem, kaj naj bi bilo to sodobno gledališče in kakšna naj bi bila njegova estetska in politična moč. To pa je za nekoliko zaspani slovenski gledališki prostor že veliko.