Že petič spečena: Gibanica 2011

Bienalni sodobnoplesni festival Moving cake je del februarskega dogajanja že od leta 2003 naprej. Takrat je selektorica Uršula Cetinski v svojem uvodnem sestavku potegnila vzporednice med našo gastronomsko specialiteto – gibanico, ki se v različnih pokrajinah pripravlja z različnimi sestavinami – ter slovensko plesno sceno, ki se prav tako kaže kot izjemno raznolika. Selektorica Irena Štaudohar je razlog za to raznovrstnost našla v specifičnosti plesnih umetnikov, ki so izhodiščno začeli uriti svoj gib na raznoterih področjih, od klasičnega baleta do športnih disciplin, gledališča, sodobnoplesnih delavnic. Rok Vevar, trenutni član umetniškega odbora Gibanica, sicer pritrjuje tezi o raznolikosti sodobne plesne scene, vendar pa to vidi predvsem kot simptom tega, da država plesu ne posveča posebne pozornosti in je ples zato bolj kot ne prepuščen sam sebi. To drugo pomembno značilnost plesne ustvarjalnosti pri nas je s trpkostjo ugotavljala že Jedrt J. Furlan, ena izmed selektoric tretje Gibanice (skupaj z Matjažem Pograjcem in Johnom Ashfordom), ko je prepoznala marginalno pozicijo, ki jo v okviru kulturne politike zavzema sodobni ples.

Kje so možnosti za premik v pravo smer? Ta bi se utegnil zgoditi, če bodo dejansko uresničeni cilji, ki si jih je zadala država že leta 2007 v predlogu Nacionalnega programa za kulturo, ki ga je izdalo Ministrstvo za kulturo.  Tam je namreč navedeno, da je eden izmed ciljev tudi vzpostavljanje pogojev za institucionalizacijo sodobnega plesa.

Dokler pa sprememb ne izvaja država, se možnosti za izboljšavo statusa sodobnega plesa iščejo tudi in predvsem v okviru sodobnoplesne platforme Gibanica. Četrti festival (selektorji Amelia Kraigher, Samme Raeymaekers in Barbara Novakovič) je bil v kar nekaj pogledih prelomen. Po tej ediciji Gibanice je bila platforma namreč podvržena nekaterim reformam, ki so vodile k prevetritvi in reflektiranju situacije.

Rezultat tega je, da letošnji peti plesni festival odhaja izpod okrilja Zavoda Exodos in nastaja v izvršni produkciji Društva za sodobni ples Slovenije. Z nalogo okrepitve statusa slovenskega plesa je bil izvoljen umetniški odbor v sestavi Goran Bogdanovski, Tamara Bračič Vidmar in Rok Vevar, ekipi pa so se pridružili še Alma R. Selimović, Mojca Zupanič ter Sandra Đorem. Eden poglavitnih ciljev omenjene ekipe je vzpostavitev »Slovenske plesne mreže«, ki bi po besedah Gorana Bogdanovskega reševala omenjene probleme na ta način, da bi spletla dovolj trdno mrežo med javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami, ter s tem omogočala produkcijo in postprodukcijo po celi Sloveniji ter izmenjavo različnih vadbenih programov in prostorov.

Zaradi vsega naštetega mora biti letos Gibanica osredotočena predvsem na razmislek o sami sebi – slab odziv občinstva, velika produkcija in težki pogoji so namreč realnost.

In kakšna je torej prihodnost Gibanice in z njo slovenske plesne scene? Alma R. Selimović, članica programskega odbora, je mnenja, da razmislek o Gibanici vodi v smer radikalne spremembe programa. Gibanica bi, če bi želela preseči svojo trenutno omejenost na prestolnico, morala postati neke vrste karavana po Sloveniji, ki bi se z namenom približati plesno produkcijo občinstvu širom države selila iz mesta v mesto in pritegnila novo publiko.

Dokler pa Gibanica ostaja v Ljubljani, so lokacije, kjer se bo gibalo, dobro znane: Plesni Teater Ljubljana, Stara mestna elektrarna, Mini teater, Cankarjev dom, od letos pa tudi Kino Šiška in Španski borci. In dober tek!