Največji slovenski plesni festival je končan, simbolično je gibanica na željo občinstva pričakovano priromala v roke Rosani Hribar in Gregorju Luštku za njun tehnično izpiljeno – predvsem pa všečno – perfekcijo Duet 012, medtem ko strokovne nagrade letos sploh niso podeljevali. Dodatna novost je, da se je Gibanica letos prvič odvijala v okviru Društva za sodobni ples (ki jo je nasledilo od Exodosa), v tradicionalnih štirih dneh je bilo od prijavljenih 54 za prikaz tujim selektorjem in domačemu občinstvu izbranih 14 kvalitetnih, po sili razmer pa dejansko prikazanih 12 predstav (letos, kot po navadi, brez spremljevalnega programa, po katerem je blestela tretja Gibanica). To so formalije, skoraj statistika, sicer preživetveno nujna, ne pa zadostna. Med temi parametri pa se je zvrstilo precej zanimivega, raznolikega dogajanja, ki nikakor ni monolitno, kot se tudi nenehno poudarja in kakor postane jasno že zgolj ob površnem ošvrku programa oziroma sodelujočih ustvarjalcev.
Selektorji (Andreja Podrzavnik, Blaž Lukan, Virve Sutinen) so v aktualnem jagodnem izboru, ki je rezultat nehvaležnega, a kolektivnega dela, če ne celo njihovega kolektivnega kompromisa, opazen poudarek namenili mlajšim predstavnikom scene in konceptualno domišljenim projektom ter interakciji plesa z drugimi umetnostmi, medtem ko je bilo »hard core plesa« – kar koli bi že naj to bilo – občutno manj kot sicer. Morda v tem kontekstu bolj kot kdaj koli prej velja misel (z dodatnimi odtenki seveda) Merca Cunninghama: »Plesa ne moreš opisati, ne da bi govoril o plesalcu. Plesa, ki ga nisi videl, ne moreš opisati in način, kako ga gledaš, ima prav v vsem opraviti s plesalci … v tem je past.« Vsekakor ostaja nesporen primat na samih plesalcih oziroma performerjih kot nosilcih, letos torej ne toliko specifičnega plesnega giba, kot inherentne energije in celostnega razmisleka o svetu in stališču do njega.
V tako konceptualno osmišljenem preletu dveletne produkcije je gotovo prepoznati vpliv pojava režiserjev na plesni sceni, ki je vzniknil pred dvema letoma (Janežič, Jablanovec, Horvat, kasneje pri »enknapovcih« še Berger in Buljan, Janez Janša in Pograjc z Betontancem sta tu že pred tem stalnica). Rezultat je povečana prisotnost težko umestljivih, hibridnih form na plesni sceni, ki so od sodobnih scenskih praks mestoma neločljive. Morda še najbolj očiten indikator stanja sta dve predstavi letošnje Gibanice, ki sta bili predhodno že izbrani za sodelovanje na gledaliških festivalih, govora je seveda o Utopiji 1 in Spomeniku G 2. Medtem ko je bila prva izbrana v Borštnikov spremljevalni program, je Spomenik G 2 gostoval tako na Bitefu kot tudi – pa naj se to za rekonstrukcijo ene prvih uprizoritev po performativnem obratu sliši še tako paradoksalno, a vendar – na Tednu slovenske drame.
Če se je Roku Vevarju tik pred Gibanico 09 zapisalo: »Kje so koreografi, ki bi se z isto ostrino misli postavili ob bok režiserjem, s katerimi si zgodovina sodobnega plesa pri nas zagotavlja svoje dobre (če ne prelomne) trenutke,« se zdi, da se po Gibanici 11 kaže nekoliko drugačna slika. Čeprav je bil trend »konceptualizma« čutiti že prej, se zdi, da se je povsem razpasel, med (mlajše) plesalce pa vnesel novo energijo. Morda je še najbolj opazen pri osvežilno igrivi in humorni predstavi Med nama Teje Reba in Leje Jurišič, vidnejših plesalk in koreografinj mlajše generacije, pa tudi performerk, ki poleg tega vsaka zase sodelujeta tudi pri Spomeniku G in Utopiji.
Kljub temu ne gre za popolnoma realen odsev plesne produkcije, saj je povsem objektivna in idealna selekcija praktično nemogoča, nekaj pa je tudi plod njene konceptualne odločitve, kakor jo morda dodatno podčrtuje primerjava Utopije 1 z Utopijo 2 (vsaj v metodologiji, stilu in žanru obeh uprizoritev). Razlika bo jasna že iz nekaj fragmentov kritiških zapisov o obeh predstavah. O Utopiji 2 je Rok Vevar pred dvema letoma pisal takole: »Horvatove režijske intervencije v plesno polje se izkazujejo kot produktivne, njegove dramaturgije so kompleksne, dosledne in problemske, Utopija II se lahko brez sramu odpravi gostovat po plesnih odrih Evrope«. O Utopiji 1, v skoraj istem obdobju, beremo pri Mojci Kumerdej naslednje: »V prvem delu, v predstavi Utopija 1, ki je bila premierno uprizorjena konec lanskega decembra, je režiser skupaj z nastopajočimi iskal odgovor v odprti formi eksperimentalnega gledališča 60-ih let. Predstava je s svojo namerno ohlapno formo občinstvo nagovarjala k sodelovanju. (…) Kljub režiserjevim besedam, da je bila Utopija 1 popolnoma prosta vseh formalnih pravil, to seveda ne drži, saj je bil očiten režiserjev namen, da predstava traja od tri do štiri ure. Utopija 1 je bila sestavljena iz delavniških vaj …«.
Torej: v izbiri med obema alternativama: proces in ne produkt, odprta forma in interaktivnost ambientalnega gledališča 60-ih na eni in kompakten plesni izdelek na drugi strani, absolutno prevladuje prva. Kakor Andre Lepecki (Izčrpavajoči ples, Knjižnica MGL) »skuša pokazati, da ima razveza med plesom in gibanjem globoke posledice za razumevanje bistva plesa in za umestitev plesa kot gledališkega žanra«, se zdi morda logično, da v nekaterih aspektih letošnja Gibanica spominja na gledališko eksperimentiranju 60-ih oziroma vsebuje zametke predstav neposredno po performativnem obratu, ne glede nato, koliko časa je že preteklo od takrat. Podobno situacijo izriše tudi Spomenik G oziroma njegova rekonstrukcija v režiji Janeza Janše (gre za rekonstrukcijo Jovanovićevega originala), Čisti performans Jake Laha (v režiji Bojana Jablanovca) in mladi Matija Ferlin, ki razvija serijo performansov Sad Sam in je pred leti s prvim od projektov tudi gostoval na festivalu Mladi levi.
Pri prevladi konceptualizma in mejnih plesnih oblik, ki mejijo na področje sodobnih scenskih praks je treba omeniti še vsaj vedno zanesljivo Malo Kline – za katero Mojca Kumerdej pravi, da »je v svojih zadnjih predstavah iz plesa postopno prehajala v interdisciplinarno formo performansa« – z njenim Blissom, ki spet po filozofski provenienci Klinetove vključuje marsikakšen teoretičen vidik, obenem pa so njeni mednarodne plesne korenine in kilometrina dovolj razvidne v poznavanju ustroja plesno-gledališke predstave. Že po zasedbi sodi sem tudi betontančevska Egologija (s tremi dramskimi igralci, ki so hkrati performerji in iz časov Betontanca tudi plesalci), v kateri se prevprašujejo načini uporabe sodobne tehnologije s performansom, ki je nadgrajen v ples, ki funkcionalno (in s kritično distanco) definira škatlasti izdelek, kjer gib oživlja stvari v skoraj, tokrat ne gledališče, ampak ples predmetov. Morda od hibridnih žanrov, ki se še najbolj izmikajo kategorizaciji, še najbolj izstopa na primer Wanda & Nova deViator s plesalko Majo Delak za mikrofonom, ki se z nadgradnjo v variete odmika od koncertne forme.
Kar me vedno znova zabava pri vseh mogočih umetniških festivalih, kjer je ob začetkih slišati negodovanja na račun selekcije, kako morda določena stvar ne sodi v »želeno« kategorijo, je dejstvo, da prav tisti umetniški »izobčenec« ponavadi, kljub njihovi neprimerljivosti ali prav zato, osvoji glavno nagrado pri strokovnih žirijah – pa ne, ker bi te s tem legitimirale selekcijo, ampak ob videnem že stvar sama ponavadi utiša tudi preostale nejeverneže. Pri upoštevanju formalno določenih pravil ni ples nič drugačen od drugih umetnosti, morda me po primerjavi še najbolj spominja na poezijo z njenimi kršitvami metruma ali načel verzifikacije določenega jezika. Ključno pri tem pa je, da njegovi reformatorji in kršitelji ne izhajajo iz golega upora per se, ki vsebuje vedno nekaj nezrelosti ali nepremišljenosti, ampak iz globljega poznavanja narave samega medija, ki ga obvladujejo, in zaradi katerega postane na nek način odločitev logična, celo nujna. Potrjuje pa teorijo o prednosti genija pred pravili, kreativnega ustvarjanja pred uniformnostjo in konformnostjo.
Naj torej ob tej opazni prevladi konceptualizma na letošnji Gibanici, zaključim to poglavje ob ugotovitvi Andreja Lepeckega, ki jo izpostavlja Bojana Kunst ob njegovi obravnavi prav tistih plesnih del, ki težijo v konceptualizem in odsotnost giba, namreč, da jih Lepecki »ne razume kot nekakšnega omejenega obdobja eksperimentiranja, po katerem se bomo spet vrnili k plesu samemu, pač pa si želi skupaj z njimi dejansko premisliti ontološko določitev plesa in povezavo njegove ontologije z družbenimi in umetniškimi vzvodi moči«. Ni zanemarljivo niti dejstvo, da gre v tem procesu vedno za molčeče telo, kar se s »konceptualnostjo« v plesu pravzaprav ozavešča. Odsotnost gibanja je tako pravzaprav logična, kolikor je prav »mobilnost teles tista, ki stoji v središču številnih razmerij moči«. (Na to, med drugim, na Gibanici opozarja tudi Zelena luč Mateje Bučar, ki intervenira v javni prostor »družbene koreografije« in jo ozavešča s postopkom t. i. »flash mob«.)
Seveda to nikakor ne pomeni, da bolj gibalno naravnane predstave ne morejo biti družbeno-kritične, kakor med drugim dokažeta vsaj Baga Basta Milana Tomašika, ki je bila vsekakor več kot zgolj v tradicionalno simpatični funkciji otvoritvene predstave festivala, in predstavnice mlajše plesne generacije s (P)razno, ki je izšel iz festivala Ukrep. Najbrž bi se dalo kje drugje o samih predstavah napisati kaj več, gotovo bi si to vsaka posebej tudi zaslužila, saj predstavljajo nabor kvalitativnih presežkov zadnjih dveh let (14 izbrank od 54 prijavljenih). Kar pa se same kategorizacije tiče, je formalna umestitev – ples in konceptualizem, družbenokritičnost in intimizem, sodobne scenske prakse in hibridnost žanrov... - za predstave same in njihovo komunikativnost v končni fazi povsem nepomembna, kakor tudi za kvaliteto posameznega dela.
Kljub raznolikosti, ki obvladuje slovensko plesno sceno, pa bi se dala med njimi povleči rdeča nit, ki se kljub različnih pristopom k naravi medija, ponavlja v tematiki. Nekaj namreč vedno ostaja nekje na »jeziku«, četudi neizgovorljivo ali v predstavi ne direktno obravnavano, pa vendar obvladuje glavno temo, ki je ponavadi marginalna (ženskost, družbeni spol, svoboda, emancipacija, ekologija, seksualnost ali tudi njegova pornografizacija …): nanjo umetniki vsaj v odbleskih vedno navežejo, ali pa je tako v »podtekstu« vsaj čutiti, tudi mizerno stanje pogojev svojega delovanja. Rehabilitaciji le tega je bil namenjen »teoretski« del Gibanice, ki je na disputih v dopoldanskem času spremljal program in obravnaval dve bistveni spremembi, ki se imata zgoditi do naslednjega festivala.
Ministrstvo je namreč potrdilo investicijo v institucionalizacijo sodobnega plesa – spodbudno in nujno, čeprav s precejšnjim zamikom (kakor je na plesnem področju vse: tudi nagrade in formiranje festivalov). Kljub pozitivi pa je bilo v zraku čutiti pikrost hladne ekonomije, ki namesto dopuščanja ustvarjalne svobode in fokusiranja na temeljito postavljen in trajnejši učinek, zahteva instant učinke: kaj pa naj na področju umetnosti sploh pomeni »investicija, ki se obrestuje«? Večja kvaliteta? Večja prepoznavnost v tujini? Več občinstva?
Sežetek vsega skupaj pa nujno vodi k vprašanju: kaj se je te dni v Ljubljani pravzaprav zgodilo? Dogodek? Na plesni sceni vsekakor, v mednarodnem pomenu. Po drugi strani pa vedno znova poslušam svoje negledališke kolege, da je izveninstitucionalno prizorišče polno elitizma in hermetizma, ko pogledajo kakšno kvalitetno (in komunikativno) predstavo, pa izjave omilijo v »no, saj«, škoda da se za takšne stvari v splošni javnosti nikoli ne ve. Verjetno res ni treba, da te v oči butajo jumbo plakati, je pa tudi res, da je redko katera spletna stran plesne scene vsaj zadovoljivo posodobljena in opremljena z najnujnejšimi podatki, ob vsem tem se v tejle virtualni dobi paradoksalno še vedno zdi, da še najbolje deluje obveščevalna mreža v živo.
Temu segmentu problematike (ne)prepoznavnosti sodobnega plesa in njegovih ustvarjalcev se je posvečalo pozornost ob drugi pomembni inovaciji: »Slovenska plesna mreža«, katere vodja je Goran Bogdanovski, in ki bo stekla od leta 2013 dalje, naj bi pomagala razbiti začarani krog v današnji nepregledni hiperprodukciji in zaskrbljujoče številčno reducirani postprodukciji ter centraliziranosti plesne produkcije. Vsekakor spodbudno: dober katalizator pa je na tem področju še vedno predvsem kontinuirano burno, raznoliko in kvalitetno plesno dogajanje, ki se za letos ne bo še tako kmalu poleglo, najprej bo na udaru že kar v naslednjem mesecu, najprej na Plesni Vesni z gostovanjem obetavnih tujih mlajših plesalcev.
Naj se giblje, tako ali drugače.