Kako bi na kratko označili festival Gibanica in njegovo občinstvo?
Gibanica je slovenska sodobnoplesna platforma, kar pomeni, da bienalno predstavlja prerez sodobnoplesnih predstav preteklih dveh let v obliki festivala. Namenjena je tujim selektorjem oziroma programerjem in v zadnjih letih tudi domačemu občinstvu. Če so nacionalne plesne platforme v preteklosti bile predvsem eden izmed ključnih načinov za programerje, ki se želijo seznaniti s sodobnoplesno produkcijo, sedaj temu ni več tako. Bolj opazno je zanimanje za festival pri domačem občinstvu, zato je Gibanica namenjena tudi popularizaciji in splošni promociji sodobnega plesa.
Letos prihaja na vrsto že peta Gibanica. V čem se kažejo največje razlike (pri organizaciji in vsebini) v primerjavi s preteklimi festivali?
Gibanico letos sicer vodi nova ekipa, vendar bistvenih sprememb ni. Napovedujemo jih za prihodnjo sezono. Na obeh posvetih v okviru programa bomo naše ideje prevetrili tudi z ostalimi.
Kdo skrbi za organizacijo festivala ter finančno podporo? So predstave za obiskovalce plačljive?
Organizator Gibanice je Društvo za sodobni ples Slovenije, glavna sponzorja sta Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana. Vstopnice so 7 evrov, za študente in upokojence pa 5,60 evra. Komplet vstopnic za vse predstave je 50 evrov.
Letošnji program je izredno raznolik. Zdi se, da so selektorji dosledno upoštevali načelo o popolni svobodi giba, ki velja za sodobni ples. Ali vendarle obstajajo določene meje, preko katerih sodobnoplesni performans ne more, in ali so te bile razlog za zavrnitev predstav, ki se niso uvrstile na program?
To je sicer bolj vprašanje za selektorje; kot del organizacijske ekipe lahko rečem samo, da je selektorjem prepuščeno, kako izberejo predstave. Osebno pa menim, da sodobni ples ni zamejen z obliko in je to celo njegova glavna prednost. Slovenski sodobni ples to odprtost ohranja in tako so v programu predstave, kjer se dejansko »pleše«, in takšne, kjer je gib le eno izmed sredstev uprizarjanja.
Nekatere od predstav že skoraj popolnoma zapuščajo svet tehnično izpopolnjenega plesnega znanja in v večji meri izpostavljajo idejo, vsebino. Menite, da bo sodobni ples (ali je že) ubral pot, pri kateri bo gib v celoti zamenjal drug medij? Je to odraz t. i. interdisciplinarnosti in brisanja meja med različnimi vejami umetnosti?
Ne bi si upala trditi, da gib izginja, se pa strinjam, da je danes plesna predstava dosegla širše področje kot recimo še pred 30, 40 leti. Osebno ne vidim v tem nič slabega. Meje med umetnostmi pa zaenkrat tako ali tako obstajajo bolj zaradi klasifikacije, na podlagi katere črpajo finančno podporo, kot pa zaradi občinstva ali umetnikov.
Ugotovili sva, da tehnično izpopolnjeni ples torej zagotovo ni edini pomemben dejavnik pri izboru predstav. Katere temeljne vrednote, načela ste si prizadevali obuditi v predstavah letošnje Gibanice?
To je seveda spet vprašanje za selektorje, oni so odločali o tem, katere parametre postaviti pri izboru. Zanimivo je, da se pri selekciji soočajo z vprašanji, kot so: za koga delamo izbor, zakaj ga delamo … To je deloma razvidno tudi iz tekstov, ki so jih napisali kot popotnico Gibanici. (Teksti selektorjev so dostopni v zgibanki letošnjega festivala ali v spletni različici na elektronskem naslovu: http://2011.gibanica.eu/sl/, op. a.) Želimo si, da bi bile vse predstave primerne tudi za gostovanja, saj ravno iz tega razloga vabimo tuje selektorje. Eden izmed ciljev je predstavljene predstave tudi »prodati«. Vsekakor pa je pri selektorskem izboru ključno vlogo odigrala estetska vrednost in ne tržni potencial.
Katere mlajše, še neuveljavljene avtorje letošnje Gibanice bi izpostavili?
Letošnja Gibanica je pravi poklon mlajšim avtorjem. Blaž Lukan je omenil, da so posebno pozornost pri izbiri namenili še neuveljavljenim avtorjem. Kar nekaj je »novincev« ali avtorjev, ki prihajajo iz drugih strok; recimo Jaka Lah je igralec in njegova predstava je nastala v sklopu Vie Negative, ki jo razvija režiser Jablanovec. Tudi na primer predstava Domna Šege je lep primer interdisciplinarnosti, saj je Domen krajinski arhitekt, ki se je začel s plesom intenzivneje ukvarjati v okviru programa Nomad Dance Academy. Sebastijan Horvat s kolektivom je ravno tako novost na plesnem prizorišču.
Je vrstni red ogledov predstav pomemben? Si moramo ogledati prav vse, da »zajamemo« dogodek v celoti?
Ne, program je konglomerat zelo različnih estetik in ni enovita zgodba. Predvidevam tudi, da so imele nekatere predstave že veliko gledalcev, in zdaj bolj računamo na tujo publiko oziroma na »zamudnike«. Če pa se kdo odloči pogledati vse, je to lepa priložnost, da dobi izjemen pogled v stanje slovenskega sodobnega plesa zadnjih dveh let. Gibanica je prerez najboljšega, kar je bilo na naših plesnih odrih prikazano v prejšnjih dveh letih. Iz tega lahko vsak sestavi svojo lastno zgodbo. In ker vedno pravimo, da je tudi umetnost delno produkt konteksta, je seveda iz takšnega bienalnega prereza mogoče sklepati tudi na širše stanje stvari, ne samo v plesu oziroma v umetnosti.
Ljubljana kot osrednji produkcijski center sodobnega plesa ostaja prizorišče festivala Gibanica. Ste razmišljali o gostovanjih drugod po Sloveniji? Na kateri stopnji je trenutno projekt »Slovenske plesne mreže«?
Mreža je dobila denar za dvoletno financiranje in ena izmed aktivnosti bo tudi preoblikovanje Gibanice; načeloma pa se bomo ukvarjali predvsem z decentralizacijo in vzpostavitvijo mreže gostovanj po Sloveniji. Cilj projekta je, da bi plesni center premaknili iz Ljubljane in ustanovili nekakšno plesno karavano, ki bi se premikala po vsej Sloveniji. Tako bi sodobni ples segel še kam drugam, ne le v prestolnico, obenem pa bi tujim selektorjem pričarali še turistično izkušnjo naše slikovite dežele. O tem trenutno le razmišljamo. Kot zanimivost naj omenim, da so vse predstave letošnje Gibanice nastale v Ljubljani in nato gostovale predvsem v tujini, manj na slovenskih odrih.
Gibanica se odvija na več ljubljanskih prizoriščih. Predrli ste že stene zaprtih prostorov in s predstavo Zelena luč zakorakali kar na križišča najbolj prometnih ljubljanskih cest. Se v prihodnosti obeta morda celo izhod iz mestnega okolja?
Obeta se izhod iz Ljubljane, ne izključujemo podeželja, vendar pa bo najbrž začetni fokus vseeno sprva na drugih mestnih središčih, kot so Maribor, Novo mesto, Kranj, Koper, Murska Sobota …
Glede na dejstvo, da je Ljubljana letos evropska prestolnica plesa, se nam po Gibanici najbrž obetajo tudi drugi sodobnoplesni performansi. Bi katerega izpostavili?
Prestolnica plesa je bolj kot ne hudomušno ime, ki smo ga uporabili, ko smo ugotovili, da se bodo v treh mesecih v Ljubljani odvijali kar trije sodobnoplesni festivali. Po Gibanici bo takoj marca sledil festival Plesna Vesna, ki je odličen prevod festivala mreže Aerowaves Spring Forward. Aprila pa bo v Ljubljani tudi Balkanska plesna platforma. Če Gibanica predstavlja višek sodobnoplesne slovenske produkcije, bo Plesna Vesna predstavljala vseevropsko in Balkanska plesna platforma širšo balkansko sodobnoplesno produkcijo.
V zadnjih štiridesetih letih naj bi sodobnoplesna produkcija hitro naraščala. Kje je po vašem mnenju vzrok, da sodobni ples med mlajšimi generacijami ni priljubljen in je velikokrat celo komaj poznana oblika umetnosti? Kako je s promocijo sodobnega plesa pri nas?
Stvari so precej kompleksne; naraščanje produkcije je delno posledica tega, da je sodobni ples precej mlada umetnost in je še v »naletu«. Na stanje vplivajo tudi produkcijske razmere, ki spodbujajo hiperprodukcijo. Ne bi mogla trditi, da sodobni ples ni priljubljen, ker imamo glede na velikost države veliko plesalcev, predstav in odmevnih uspehov. Za sodobni ples velja enako kot za sodobno umetnost na sploh - včasih je hermetična, včasih nekomunikativna, pogosto finančno, kadrovsko, sistemsko podhranjena … Promocija je razdrobljena, predvsem pa ne nagovarja mladih oziroma prihajajočega občinstva že v šolah. Obisk gledališča je recimo klasika, obisk sodobnoplesne predstave pa prej izjema kot pravilo. Ni pa vse tako črno: velike upe vlagamo v Mrežo, s katero se trudimo izboljšati razmere v sodobnem plesu pri nas, del rešitve bo prinesla tudi že dolgo pričakovana institucionalizacija sodobnega plesa v Sloveniji.