Pisateljica podnaslovi monolog z oznako 'besedni solo'. Iskreno ubesedi svojo samotno pot skozi “bolezni, tegobe, hendikepe, neprijetnosti”, ki jo spremljajo že od otroštva. Solo pomeni sam. Razkriva torej, kako se sama prebija skozi nerazumevanja in očitke okolice, od staršev do sošolcev in tovarišic. Pri tem pa niti ne išče razumevanja oz. sočutja z njihove strani, še več, njihove reakcije ironično opravičuje, češ “saj če sem prav poštena
tudi meni ni prijeten pogled na ljudi z berglami ali aparatom za ušesa
ali zobnim aparatom
ali piercingom
ali nalakiranimi nohti
ali sivimi bluzami
tako da popolnoma razumem
in sočustvujem tudi”.
Paradoks. V svetu, kjer postaja samooklicanost “jaz, žrtev“ najbolj treniran šport, so lahko dejanske travme posameznikov še vedno nezaželeni in nerazumljeni tabuji.
Za nominacijo se zahvaljujem dragi prijateljici in kolegici Tanji Kotnik, s katero si velikokrat izmenjujeva ideje za motivacijo tujcev ob učenju slovenščine. Štafeta branja je odlična zamisel za širjenje branja slovenske literature tudi med študenti slovenščine v tujini. Prav zato gre moja nominacija Evelini Pavlovskaji, odlični bivši študentki slovenščine na Univerzi v Vilni, Litovki, ki živi in dela v Ljubljani, ljubiteljici slovenske literature, ki skrbi, da se o le-tej govori tudi v tujini in tudi v tujih jezikih.
Povezava: Simona Semenič: Jaz, žrtev