Čas leti. Zdi se, kot da smo ravno dobili v roke rdeče knjižice, pa je mesec že naokoli. Na začetku je bilo potrebno nekaj dni, da sem se privadila na nov tempo. Na nove obraze, na novo okolje. In ravno, ko so se stvari začele razvijati, je prišel Borštnik. Kot nalašč, da se še bolj povežemo med sabo, da spoznamo utrip življenja na akademiji. Z vrnitvijo iz Maribora se mi zdi, da sem še bolj del vsega. Da je to res to, kar želim. Profesorji, sošolci, predavanja, prostori so postali naši. In zdaj, po enem mesecu, vsak dan rajši vstopim v ta NAŠ AGRFT.
(Lena Hribar, dramska igra, 1. letnik)
Študij je zelo podoben, a vendarle drugačen od tega, kar sem pričakoval. Po prvem videnem je to res tisto, kar sem si želel (seveda je težko kaj več reči o tem, saj sem na akademiji slab mesec). Prisotna pa sta neučakano veselje in strah pred tem, kaj vse se bo še dogajalo.
(Lovro Finžgar, dramska igra, 1. letnik)
Meni je vsekakor izpolnilo pričakovanja. Všeč mi je ta duh domačnosti, ustvarjalnosti, da lahko povem svoje mnenje in da je to dobrodošlo. Skratka, veselim se in pozdravljam svojo odločitev.
(Nataša Berce, dramaturgija, 1. letnik)
Glede na to, da nisem točno vedel, kaj naj pričakujem, gre študij v pričakovano smer, zaenkrat sem prenatrpan z vtisi in še bolj na široko gledam, mogoče se mi zdi, kot da smo prej srednješolci s svojimi zgrajenimi predstavami zdaj vrženi v svet dejanskega gledališča v praksi, ki preseneča, tolaži, razočara, razveseljuje … To pišem verjetno tudi zaradi Borštnikovega srečanja, ki je bil za nas bruce super izkušnja, teh deset dni predstav in koncentriranega druženja ter spoznavanja. Pa, meni je po tem enem mesecu na akademiji kar zelo fajn.
(Nik Škrlec, dramska igra, 1. letnik)
Ne slikarstvo, ne teater, ne glasba. Umetnost umetnosti je življenje samo. Če se odločiš, da boš samo »delal« umetnost, ljudem nimaš ničesar dati. In študij na AGRFT-ju ti to vsekakor pomaga razumeti …
(Sara Praper, dramaturgija, 1. letnik)