Tekom meseca smo objavili že kar nekaj člankov povezanih z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, s čimer smo predstavili že kar segmentov akademije, zaenkrat pa smo zapostavljali nespregledljivo študijsko smer, ki je na akademiji navzoča že od samega začetka - gledališko in radijsko režijo.
Študenta 3. letnika gledališke in radijske režije Milana Goloba ter študenta 4. letnika Jašo Kocelija smo povprašali, kako onadva razmišljata o študiju in praktičnem delu gledališkega režiserja v okviru akademije. Zanimalo nas je, kako je z umetniško svobodo, vzpostavljanjem režiserja v ekipi in kaj jima režija pravzaprav pomeni.
Režija je orkestriranje človeških duš. Takšna glasbena primerjava je na mestu, saj je za dobro orkestralno glasbo nujno, da se dirigenta ne sliši. Mislim, da ne obstaja recept za splošno stategijo uveljavitve gledališkega režiserja med sodelavci. Obstaja samo toliko posebnih strategij, kolikor je režiserjev in vsak si oblikuje svoj način režijskega procesa glede na svojo osebnost in vsakokratno idejo. In prav ta ideja je tista, ki poganja režiserjeve sodelavce naprej. Režiserjeva odgovornost je v tem, da poskrbi, da je ideja ves čas vroča, sveža, mamljiva. In to je najboljša motivacija za skupinsko delo, saj v tem primeru režiserju ni potrebno vzpostavljati neke umetne hierarhije, ki bi temeljila na njegovem egu. Če se izrazim v managerski terminologiji, imam raje mrežne strukture, ki so "lean & flexible", v katerih lahko talenti zaplešejo v vsej svoji lepoti.
Študijski proces gledališke režije je voden, postopen in kontrolirano stohastičen. V nižjih letnikih je kurikulum igralcev in režiserjev takorekoč izenačen in večina odločitev glede izbire "komada", zasedbe, sloga uprizoritve... v rokah pedagogov. Višji ko je letnik, več odločitev prehaja na študenta režije, kar pa ne pomeni njegove samovoljne svobode, saj se komadi in zasedbe ne izbirajo iz istih razlogov, kot veljajo v profesionalnih gledališčih, ampak služijo predvsem kot "učni komadi" za študente.
Milan Golob, študent 3. letnika gledališke in radijske režije
***
Kot študentu režije ti je pri glavnem predmetu dramske igre iz semestra v semester dovoljeno vedno več. Svoboda tvojega izraza je za tvojo diplomsko predstavo največja. Tako je z izborom teksta, z zasedbo igralcev in izbiro zunanjih sodelavcev kot seveda tudi s konceptom uprizoritve. Mentorji ti v teku študija z veliko truda in po svojih najboljših močeh poskušajo pomagati z nasveti in odpirati tvoje horizonte razmišljanja, večkrat pa naletiš na vrata, skozi katera lahko greš samo sam. Zaradi pomanjkanja izkušenj si pogosto prvič pred nekim izzivom, kar je zelo vznemirljivo, a je tudi led, na katerem plešeš, bolj tenak. A včasih te na led niti ne spustijo in ga le od daleč hrepeneče opazuješ.
Način vodenja vaj je tesno vezan na osebnost, veliko stvari se da sicer naučiti, veliko pa jih je v dobrem in slabem vgrajenih v tebi. Vseprisotna je tudi kemija med režiserjem in igralci ter ostalimi kreativnimi sodelavci. Energije različnih osebnosti se lahko združujejo ali odbijajo med sabo, a vsako tovrstno srečanje je lahko kreativno. Teater je moštveni šport in tvoje mesto se lahko skozi proces vaj tudi spreminja, od osnovne funkcije trenerja do terapevta, direktorja, neobremenjenega gledalca ali zvestega navijača.
Bistveno se mi zdi, da svoje ideje, fascinacije in interpretacijo vsebine na kakršenkoli način uspešno vgradiš v igralce, v njihove misli, telesa in sanjarjenja. Najboljši koncept na svetu ni vreden veliko, če v njem igralci ne najdejo svoje vtičnice, svojega mesta, kjer se lahko priklopijo in izrazijo. Skupaj morate zgraditi Vizijo, v katero verjamete.
Akademija je presenetljivo viharen in neizbrisen vstop skozi velika vrata preizpraševanja sveta. A potem se prava akcija šele začenja.
Jaša Koceli, študent 4. letnika gledališke režije
***